Lahko rečem le, da je cilj uvrstitev na evropsko prvenstvo in da bom še igral, če bom zdrav. Če se uvrstimo, bi bil rad zraven. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Odkar ste odšli iz Kölna, ta klub še ni imel napadalca, ki bi dajal toliko golov kot vi.Mislim, da ga še nekaj časa ne bodo imeli. Jaz sem prišel po tem, ko 20, 30 let niso imeli zares dobrih napadalcev. V Kölnu si kot napadalec pod pritiskom, veliko golov moraš doseči. Imel sem zelo lepo obdobje v Kölnu, kjer je moj drugi dom. Hvaležen sem za to, da sem tam lahko pustil pečat. Upam, da se bo spet pojavil kakšen nogometaš, ki bo ta klub dvignil na višjo raven.
Ste dovolj dobro pripravljeni, da bi lahko še vedno igrali za Köln?Zagotovo. Mislim, da bi dosegel še veliko golov, če bi ostal v Kölnu. Odšel sem s 33 leti in lahko bi igral vsaj še dve, tri leta po tem. Morda je klub naredil napako, ker so me izpustili. Toda vodstvo se je zamenjalo.
Je bil edini razlog, da ste morali zapustiti Köln, previsoka pogodba?Mislim, da pogodba ni bila problem. Drugi klubi bolje plačujejo napadalce kot Köln. Imel sem dobro pogodbo. Večkrat sem imel ponudbe drugih klubov, a mi Köln ni pustil iti, čeprav bi s prestopom lahko zaslužili do deset milijonov evrov. S prejšnjim vodstvom sem imel dober odnos. Vodstvo pa se je žal zamenjalo. Morda način, na katerega smo se razšli, ni bil pravi. Zaslužil bi si malo več spoštovanja s strani kluba. Novi ljudje niso vedeli, kako se tem stvarem streže, in se je zgodilo, kar se je zgodilo. Toda Köln bo vedno v mojem srcu.
Kaj vas je pri razhodu najbolj motilo?Načini, na katere so skušali prekiniti pogodbo. Iskali so šibke točke. Tako se ne moreš pogovarjati z igralcem, ki je toliko let uspešno igral v klubu. Ti novi ljudje niso spoštovali mojega dela. S starim vodstvom pa sem še vedno v dobrih odnosih. Če bi staro vodstvo (z Wolfgangom Overathom in Jürgnom Glowaczem na čelu, op. p.) ostalo v klubu, bi bil še vedno v Kölnu.
Vas je zelo bolelo, ker niste smeli proslavljati uvrstitve na svetovno prvenstvo 2010, ampak ste se morali vrniti v Köln, kajne?Težko je marsikomu razložiti, kako je, če se na svetovno prvenstvo uvrsti nogometaš dvomilijonske države. Kako je, če soigralci iz reprezentance dobijo prost dan, midva z Mišem Brečkom pa ne. Morda je to malo nečloveško, ampak treba je razumeti obe strani. Dan po tekmi z Rusijo sva se morala vrniti. Precej slabega je bilo napisanega o nama. A zdaj je to pozabljeno.
Kako ste se počutili, ko ste z letalom potovali proti Kölnu, reprezentančni soigralci pa so slavili v Ljubljani?Razočaran sem bil, ker so naredili po svoje. Nihče mi ni čestital niti poklical, da bi mi povedal, da po naju prihaja letalo. Po naju so poslali tretjega človeka (ekonoma Kölna Kreša Bana, op. p.), ki je najin prijatelj. Prišel je nenapovedano.
Res sprva niste želeli sesti na letalo?Res je. Ne jaz ne Brečko, letalo je pa čakalo.
Kako vaju je prepričal?Opravili smo še številne telefonske klice in sva se odločila, da greva. Vseeno nisva izpadla kot dobra človeka.
Brečko je v podobnih težavah, kot ste jih imeli tudi vi v Kölnu. Kaj bi mu svetovali?Vem, da se v njem kuha. V takšnem položaju moraš ostati miren in osredotočen na svoje delo. To so lahko že prvi znaki, ali te klub hoče zadržati ali ne. Morda moraš počasi iskati drugo možnost. Počasi prihaja v leta. V tako velikih klubih danes si, jutri te ni več. Ostati moraš miren, delati po najboljših močeh in biti tiho.
V povezavi s slovensko nogometno reprezentanco je mogoče slišati o ljudeh, ki naj bi želeli nanjo vplivati od zunaj. Tudi selektor Srečko Katanec je že večkrat govoril o tem. Se to res dogaja?Se dogajajo stvari. To je normalno. Ko so rezultati dobri, je vse v redu, ko niso, ni. Morda je včasih preveč pritiska na igralce. Ali želijo preveč forsirati mlade ali pravijo, da so stari prestari.
V katerem obdobju je bilo najhuje?Težko je reči. Ne vem veliko, kaj se dogaja za hrbtom. Ni človeka, ki bi ti v obraz povedal, kaj ni v redu. Kot profesionalni športnik to pogrešam. Govorijo, da so zadaj lobiji.
Pa so?Po mojem so. Ampak nisem v nobenem, zato ne morem vedeti. Mislim pa, da so. To je brez veze. Slovenija bi morala biti enotna. Zato kot najstarejši igralec v reprezentanci skušam v to prepričati mlade nogometaše. Oni so naša prihodnost in upam, da jih bomo usmerili na pravo pot.
Katanec je omenjal Amirja Ružniča, Mirana Pavlina in Zlatka Zahovića. Tudi vi mislite, da oni sestavljajo lobi?Večinoma sem v tujini in niti ne vem točno, kaj se dogaja. Težko je reči, ali ge za zamere iz preteklosti. Gre za nogometaše, ki so veliko naredili v svoji karieri. Ali so bile kakšne zamere, ni pomembno, ampak moramo vsi skupaj držati. Po karieri nočem gojiti zamere do nikogar. Morda sem se tudi zato vrnil v reprezentanco, da se kot prvi od nje poslovim na primeren način. Še noben reprezentant se ni na primeren način upokojil.
Imate v mislih Roberta Korena?Ja. A ne le njega, ampak tudi sebe. Tudi jaz sem prekinil reprezentančno kariero zaradi raznih okoliščin. Seveda so bili nekateri pritiski, ampak o imenih ne bom govoril.
Ste prekinili igranje za reprezentanco, ker ste to želeli sami ali so to hoteli drugi?Nekateri so želeli, da končam, drugi ne. Nekateri so morda želeli, da gre stran le eden od naju s Korenom. In sem se moral določiti.
Takratni selektor Slaviša Stojanović je dejal, da bo enkrat povedal vse, na kar pa še čakamo. Verjetno je nekaj tega letelo tudi na vas.Super. Naj pove, da vidim, ali se bom našel v tem. Ne verjamem pa, da se bo moje ime znašlo zraven. Povedal sem že, da me je klical in da se enkrat nisem javil. Več kot dvakrat me tudi ni klical. Če se selektor lahko odpelje na razgovor k nekaterim nogometašem v klub, bi tako lahko naredil tudi pri naju. A mu ničesar ne zamerim.
Sta se s Stojanovićem res slučajno srečala v baru in spila pijačo skupaj?Res je. Rekel je, da me bo poklical in me je poklical naslednji dan. Nisem bil pri telefonu. Sva se pa neki drug dan slišala in se malo pogovorila. Nimam nobene zamere do njega niti ga osebno prav dobro ne poznam. Če hočeš imeti igralca v ekipi, se moraš pa maksimalno potruditi, da ga dobiš.
V kontekst prej omenjenih lobijev spada tudi primer Iličić.Težko je takšno zadevo komentirati. Kot izkušen nogometaš moram paziti, kaj govorim v medijih. Ne veš, kaj ti bo prinesla prihodnost in moraš razmisliti, kaj boš povedal v vsakem intervjuju.
Je potem bolje, da ne poveste, kaj si resnično mislite?V nekaterih trenutkih je res bolje, da mnenje obdržiš zase. Iličić bo dobrodošel, kajti vzdušje med reprezentanti je fenomenalno. Nimamo problema s tem. Mislim, da ni toliko kriv on kot nekateri drugi. Mogoče so bile v ozadju igrice, ki igralcu napolnijo glavo. Morda to govorim iz svojih izkušenj. Kako je pri njem, ne vem. Lahko se zgodi, da ti v zakulisju nekdo nekaj pove in potem reagiraš, kakor reagiraš. Sčasoma pa se zaveš, da to ni bilo v redu. Ampak vse to je pozabljeno, v reprezentanci je dobrodošel.
Pa sva spet pri lobijih in prej omenjenih imenih...Morda. Slovenija ne more brez tega. Včasih me to moti, ampak se s tem res ne obremenjujem. Marsikaj sem prestal v življenju in vsakogar lahko pogledam v oči. Slovenija mi ni ničesar dala. Bil sem tako rekoč pregnan iz države, pa sem se vrnil, da sem igral za reprezentanco. Tudi s tega zornega kota lahko pogledam. Ne gojim pa nobenih zamer. Do konca bom delal maksimalno. Hočem na lep način končati kariero in si nikjer ne nameravam zapreti vrat. Nogomet me osrečuje, v čast mi je igrati za reprezentanco.
Pravite, da je včasih bolje biti tiho. Ampak vi se ne skrivate za diplomatskimi odgovori, ampak dajete vtis, da res govorite, kar mislite.Res je, ampak moraš biti tudi pameten in razmisliti, kaj boš povedal. V Kölnu sem, na primer, povedal, kar sem misli, pred celo ekipo.
Tudi medijem poveste?Povem. Zakaj bi lagal ali skrival? Na koncu pa ne razumem, ne glede na to, kaj se zgodi, zakaj ostajajo zamere. Vsakdo se skrega, ampak treba je ostati v normalnih odnosih. Živimo drug od drugega in drug od drugega imamo korist. Moti me, ker nismo bolj združeni.
Je bilo pa obdobje, ko niste govorili.Morda pa vemo, zakaj nisem govoril.
Zakaj?Ker je šlo za potiskanje drugih igralcev pred mano. To novinarji sami zelo dobro veste. Tudi jaz to vem.
Novinarji smo v ospredje potiskali igralce?Ne mečem vseh v isti koš, ampak nekateri so to počeli.
Kaj ni redkobesednost tudi ena vaših osebnostnih lastnosti? Niste nekdo, ki bi veliko govoril?Z novinarji se ne morem kregati...
Raje se osredotočiva na vas. Tišina je vaša osebnostna lastnost?Je. Ampak če vem, da imam prav, bom to sogovorniku iskreno povedal v obraz. Ne bom se skrival za nikomer. Ko vidim, da je nekaj močnejše od mene, sem pa raje tiho. Ampak na koncu se vse vrne, če imaš pravi odnos.
Če imate kaj povedati, poveste, če nimate, ste raje tiho?Ne gre za to, da ne bi imel kaj povedati. Ampak če vidim, da je sila, kot je bila novinarska v tistem obdobju, močnejša, sem tiho. Saj se nekateri reprezentanti tudi zdaj ne pogovarjajo z mediji. Ne veš, kaj bi naredil v takšni situaciji. Starejši igralci niso odvisni od novinarjev, mlajši morda so, ker se želijo prodati v drug klub. Tako pride do navez, saj potrebujejo drug drugega.
Kaj niste tudi zasebno precej neodzivni na telefonske klice?Če številke ali imena ne poznam, se ne javim. Potem mi mora tisti, ki me kliče, napisati sporočilo, če želi da se javim. To je pač moja značajska lastnost. Torej, če si igralca resnično želiš v svoji ekipi, moraš več narediti za to.
Drži, da se včasih niti prijateljem ne javite ali jim vrnete klic šele čez nekaj dni?Tudi to je res. Če sem iskren: od ponedeljka, ko sem prišel na reprezentančni zbor, do zdaj (intervju je potekal v sredo, op. p.), se nisem javil nikomur. Potrebujem nekaj časa zase. Trenutno imam druge skrbi. Vem, da se to grdo sliši. Ampak razmišljam le o tem, da se čim prej privadim na časovno razliko in da se telo spočije pred pomembno tekmo.