Predinovo trilogijo lahko beremo kot kroniko nekega časa in prostora, generacije in specifičnega družbenega razreda: Mariborčanov, rojenih v sedemdesetih letih v blokovskih naseljih zunaj centra, ki jim življenje krojijo družbene spremembe in neperspektiven socialni položaj. Toda v prvem planu ni politika, temveč kolektivna kultura vsakdanjega življenja: odnosi, običaji, rituali, piva in kavice, trači in miti. Sočna mariborščina je večinoma rezervirana za dialoge, romani pa so pisani v sproščenem standardnem jeziku. Zaznamuje jih tudi psevdootroški jezikovni stil; kratki stavki prinašajo narejeno naivne pripombe in zaznave, za marsikatero »otroško« nekorektnostjo pa stoji kritična bodica.
Trilogija deluje tudi kot bildungsroman, saj v vsakem romanu zasledimo prvoosebnega junaka na drugačni stopnji življenjskega razvoja. V delu Na zeleni veji srečamo tipičnega najstnika, ki se glede na svoja leta dokaj suvereno sooča z izzivi odraščanja in konstantnimi dramami nefunkcionalne družine. Junakov svet temelji na stereotipnih pogledih, kar je po eni strani razumljivo za šele razvijajočo se osebnost, po drugi strani predstavlja vprašljive družbene vrednote, ki jih ponotranji mladostnik. V Učiteljicah smo dobili moškega otroka, ki je zdaj učitelj v šoli, a še vedno ni odrasel: hrepeni po mladostniški svobodi in velikih dosežkih ter nezadovoljstvo z lastnim življenjem prelaga na druge. Da se bralec ne bi zadušil v junakovih frustracijah, se pripoved razcepi na tri veje: spomine na otroštvo, sedanjo realnost in fantazijski svet, v katerem junak sanja, da je svetovno znani pisatelj, mačo, ljubimec in bogataš.
V romanu Prihodnost d.o.o. končno dobimo odraslega junaka. Ali to pomeni, da je njegovo življenje urejeno, da ima službo, družino, plačuje davke? Sploh ne. Nezaposlen je in zbira neplačane račune, še vedno ga nagne in pokadi več, kot bi lahko prenesel, še vedno ušpiči kakšno neumnost, a so tokrat njegove reakcije na storjeno drugačne. Sposoben je samorefleksije, kritične ocene lastnih dejanj in prevzemanja odgovornosti zanje. Morda je razlog za takšno spremembo dejstvo, da je junak samohranilec, kar nalaga prevzemanje odgovornosti za drugega. Zato tudi iz pasivnega dobimo aktiven lik – zgodba romana se namreč zaplete, ko mu želi socialna služba odvzeti otroka, nakar se trdno odloči, da bo ustvaril recept za uspeh in s sinom končno prilezel »na zeleno vejo«. S svojo prijateljsko »bando« odpre vedeževalsko podjetje Prihodnost d.o.o., kjer poskrbijo ne samo za podajanje, temveč tudi za »uresničitev« prerokb in posledično razgibano ljubezensko življenje blokovskega naselja. Zapletejo se tudi s črnim trgom ter se v zadnjem trenutku rešijo pred preiskovalnimi policisti, ko tržnico spremenijo v otroški festival. Medtem jih lovi blokovski mafijec in nasilnež, ki ga nato v svojem objemu ukroti junakova mati. Dogajanje se odvije na ozadju protestov, zato kaznujejo še mariborske veljake, ki jim v krožnike na večerji podtaknejo odvajalo in (dobesedno) povzročijo množično sranje. Prihodnost d.o.o. je napol komedija, napol pravljica, v kateri ne postavljamo pod vprašaj realnosti izvedbe bizarnih planov in neizogibnega srečnega konca.
Ravno zaradi takšne uprizoritve nenehnega vzpenjanja na večno nedosegljivo zeleno vejo, ovinkarjenja in prečkanja legitimnih poti ter iznajdljivosti v brezizhodnih situacijah lahko Predinove romane, še posebno prvega in zadnjega, uvrstimo v popkulturno tradicijo, ki sta jo med drugim oblikovala italijanski strip Alan Ford in znamenita britanska nanizanka Samo bedaki in konji. Iz obeh sevata vitalna življenjska energija in neuničljivi optimizem junakov z družbenega dna. V književnosti bi ga lahko primerjali z deli hrvaškega pisatelja, ki ga v poletnih mesecih prebira veliko Slovencev, Anteja Tomića. V slovenskem literarnem kontekstu pa Predin s takšnim popularnim komičnim romanom, ki omogoča srečen konec in katarzo skozi smeh, trenutno zavzema skoraj prazno nišo.
