Česen je čudežna rastlina za zdravje in odganjanje urokov

Priprava strokov za sajenje

Če nameravamo posaditi večje količine česna in se želimo na to prej pripraviti, lahko čebulice že predhodno razdelimo na stroke (stročkamo). To opravimo največ dvanajst dni pred sajenjem, sicer stroki dehidrirajo ali pa začno celo poganjati, zaradi česar bo pridelek manjši. Stročkan material skladiščimo na suhem in v senci.

Sajenje

Optimalna razdalja med rastlinami je odvisna od sorte in zaželenega pridelka. Če želimo pridelati velike čebulice, moramo zmanjšati število rastlin na površini. Primerna razdalja med rastlinami je 10 centimetrov v vrsti in med vrstami. Pri večjih medvrstnih razdaljah se lahko pojavi več plevela, kar za česen ni ugodno, saj raste počasneje kot plevel. Globina sajenja česna je od 2 do centimetrov, odvisno od velikosti stroka.

Kdaj ga sadimo

Če posadimo česen prezgodaj, je večja možnost izpada pridelka zaradi bolezni. Poleg tega se pri zgodnjem sajenju pojavi prehitra jesenska rast in zato možnost poškodb zaradi morebitnega snega. Čeprav spomladi rastline nadaljujejo z rastjo, lahko poškodbe vplivajo na kakovost in odpornost proti boleznim. Če posadimo česen prepozno, lahko pride do dehidracije in izgube energije stroka. Koreninski sistem se ne razvije pravilno, zato rastline niso odporne proti nizkim temperaturam in lahko propadejo.

Najboljši čas sajenja česna je štiri do šest tednov, preden tla zmrznejo, saj ima tako dovolj časa, da razvije koreninski sistem. Pri ugodni prezimitvi pomaga tudi prekrivanje tal (mulčenje). Koledarsko sadimo česen v Sloveniji v oktobru, do začetka novembra. Pri spomladanskem sajenju česna, v marcu, dobimo nekoliko manjše pridelke kot pri jesenskem.

Prekrivanje gredic – mulčenje

S primernim prekrivanjem (mulčenjem) gredic uravnavamo temperaturo in vlago tal ter preprečimo erozijo zaradi dežja. Prekrivka ne sme biti predebela, saj se tedaj tla spomladi ogrevajo počasneje, prav tako pa v njih zastaja voda, kar lahko povzroči gnitje čebulic. Prekrivka tudi ne sme biti prelahka ali pretežka, da lahko tla normalno 'dihajo'. Priporočljivo je uporabiti sveže pokošeno travo, ki ne semeni, pa tudi slamo ali suho listje.  Trava v jeseni doda tlom tudi dušik in tako pomaga pri gnojenju.

Zalivanje

V obdobju rasti potrebuje česen približno 900 milimetrov vode, ki mora biti časovno enakomerno razporejena. Če je padavin premalo, je potrebno zalivanje. Posevek zalivamo zjutraj ali dopoldne, tako da se do večera listi osušijo, kar zmanjša možnost njihove okužbe. Če po sajenju ni napovedan dež, je priporočljivo zalivanje, saj s tem zagotovimo dovolj vlage v prvi fazi rasti, ko se razvijajo korenine. Če gredo namakamo, moramo paziti, da tla niso preveč vlažna, saj ob zelo nizkih temperaturah vlažna tla zamrzujejo hitreje kot suha. Z zalivanjem prenehamo dva do tri tedne pred spravilom. Poskrbeti moramo, da bo do spravila greda suha in brez plevela, sicer bo plevel česnu odvzemal vlago, ki jo potrebuje za polnjenje čebulic, s tem pa bo pridelek manjši.

Gnojenje

Gnojenje je odvisno od vrste tal in od vsebnosti hranil v tleh. Pred sajenjem gnojimo s fosfornimi in kalijevimi gnojili, nato pa med rastjo še trikrat dognojimo z dušikovimi. Zadnjič gnojimo, ko imajo rastline deset do enajst listov.

Pri gnojenju bodimo zmerni. Če tla vsebujejo preveč hranil, bomo imeli na koncu obilen pridelek listja in zelo majhne glavice. Organska gnojila dodajamo vsaj trideset dni pred sajenjem. Hlevski gnoj ni priporočljiv, saj lahko povzroči gnitje strokov.

Škodljivci in bolezni

Čebulna muha se pojavi v aprilu in maju. Iz bub, ki prezimijo v tleh, izletajo muhe, ki odložijo petdeset do sto jajčec na koreninski vrat. Že po nekaj dneh se izležejo žerke, ki se takoj zavrtajo v mlado rastlino. Po napadu čebulne muhe se srčni listi začnejo zvijati in rumeneti.

Česnova muha je bolj znana pri naših južnih sosedih. V nasprotju s čebulno muho je v steblu navadno le ena žerka česnove muhe. Naletu muhe se ognemo tako, da namestimo rumene plošče, posevek pa prekrijemo z vrtno tkanino. Priporočamo, da posevek ostane pokrit vsaj do 25. maja. Med pogostejšimi škodljivci česna so tudi porova zavrtalka, tripsi, nematode in pršice.

Proti gnilobi česna se borimo s širokim kolobarjem in zdravim semenom, ne zalivamo po rastlinah in jim ne povzročamo ran. Če veliko dežuje, česen rada napade peronospora. Na listih tedaj opazimo sive prevleke. Da bi se ognili peronospori, naj bodo tla dobro odcedna, ne pretiravamo z gnojenjem in redno odstranjujemo plevel.

Spravilo pridelka

Zrelemu česnu se pričnejo sušiti vrhovi listov. Listi se razbarvajo in poležejo. Če s pobiranjem preveč odlašamo, listi razpadejo in pred čiščenjem čebulice stroki ogolijo. Najboljši čas za pobiranje je, ko je vsaj pet do sedem listov še delno zelenih. Za lažje pobiranje tla predhodno z vilami zrahljamo. Pri spravilu bodimo previdni, da ne poškodujemo čebulice, saj so ranjene rastline bolj dovzetne za okužbe. Česen damo nato v senco, pod streho, v zračen in suh prostor, kjer ga sušimo do štiri tedne. Posušenemu česnu odstranimo korenine in listje (odrežemo ga 3 cm nad čebulico) ter ga uskladiščimo. V skladišču česen lahko hranimo štiri do šest mesecev.

Pletenje kit

Kite začnemo plesti, ko je cima napol suha. Česnovi glavici odstranimo korenine in zunanje luskoliste, steblo pa pustimo. Vzamemo tri ali šest glavic česna in pričnemo plesti kito ter med pletenjem v enakomernih razmikih dodajamo nove.

Shranjevanje česna

Če želimo česen skladiščiti štiri do pet mesecev, zadošča, da ga skladiščimo na temperaturi 20 stopinj Celzija v zračnem in suhem prostoru ter v senci pod streho. Hranimo ga v mrežastih vrečah ali košarah ali pa ga spletemo v šope in obesimo. Stroke lahko cele ali narezane tudi zamrznemo, obstajajo pa še načini shranjevanja v kisu, olju in s soljo. Lahko ga shranjujemo tudi posušenega, zmletega in podobno.

Vir: Semenarna Ljubljana