Najbolj prepoznavna značilnost sklednika je njegova stranica, ki razkriva, kako so pritrjene prečne letvice, na katerih sloni posoda. Ta diagonalna linija ponuja tudi največ prostora za igranje s končno obliko. Bolj razkošni skledniki so imeli zapletene valovite stranice, ki so bile tudi izrezljane ali dodatno okrašene. Mi smo si pripravili skico, ki je predvidela stranice z obrisi ptičev ter dve polici različnih višin z dodatno zgornjo polico. Kompleksnost projekta je seveda odvisna od razpoložljivega orodja in spretnosti izvajalca, a naj vas strojna podhranjenost ne odvrne od vizualno bolj razgibanih idej. Že z ravnimi rezi lahko z ročno žago ustvarimo zanimive oblike, tisto raznolikost, ki bi jo prinesle krivulje, pa nadomestimo s primerno končno obdelavo in barvanjem.
Napake niso konec sveta
Za izdelavo sklednika smo izbrali smrekove deske, ki so trpežen in dostopen material. Rezan smrekov les se dobi v večjih trgovskih centrih, po ugodnejši ceni pa tudi pri mizarju ali žagi, ki jih je po vsej Sloveniji veliko. Za izrez stranic smo si privoščili uporabo tračne žage, s katero je izrez krivulj preprost. (Pri obdelavi dveh enakih kosov deski natančno zlepite skupaj z obojestranskim lepilnim trakom in ju tako obdelujte sočasno.) Po izrezu stranic nas je čakalo še nekaj rezov s krožno žago, da smo odrezali še tri police in dve prečni vezi za hrbet.
Po vzoru starih sklednikov smo prečne letve na zadnji stran privijačili v utore na stranicah. Te smo izdelali z žago in dletom, pri čemer smo naleteli na manjše tehnične težave. Pri izbijanju smo namreč odcepili tudi konec deske, saj smo utor izdelali preblizu roba. Košček smo prilepili nazaj s pomočjo belega lepila za les in mizarske spone, ki je zagotovila trden spoj.
Vse se vrti okrog pravilnega sestavljanja
Sklednik pripravimo za sestavljanje na popolnoma ravni površini. Na njej postavimo vse dele v končno lego (s kotnikom dvakrat preverimo, ali je vse pod pravim kotom) in s svinčnikom označimo njihov položaj. Police pritrdimo z lesnimi čepki s pomočjo prevrtanega kosa lesa in tehnike, ki smo jo predstavili že pred kratkim. Leseno šablono pritrdimo na stranico in skoznjo zavrtamo luknje, enako pa ponovimo z druge strani na drugi stranici.
Najbolj zanesljivo je, da uporabljamo eno šablono, ki ima zavrtane luknje za vse police, in jo tako na vsako stran pritrdimo zgolj enkrat. Po pripravi lukenj je na vrsti poskusno lepljenje in, če je šlo vse po pričakovanjih, še zaresno, zaključno stiskanje, pri katerem les z dvema deskama zaščitimo pred čeljustmi spon, hkrati pa njihov pritisk razširimo na celotno stranico. Takoj je treba preveriti spoje in obrisati lepilo, ki se morda iztisne iz njih. S tem si prihranimo veliko brušenja.
Izdelek, prilagojen potrebam
Po noči sušenja smo odstranili spone in ugotovili, da spoji odlično držijo. Z vijaki smo pritrdili hrbtni stranici (na zgornji smo izvrtali luknje za obešanje), z žebljički pa sprednje letvice. Skicirane ptiče smo prerisali na stranice ter premazali s tankim slojem črne lazure, ki smo jo obrisali, da bi kar najbolj stanjšali sloj barve na lesu. S črnim akrilom smo jih obrobili in narisali nekaj detajlov, vse skupaj pa zaščitili z lakom za les v notranjih prostorih.
Oblika sklednika, predvsem pa njegova odprta konstrukcija, ki ne skriva podlage, na katero je obešen, nas je naravnost navdušila. Njegove dimenzije se lahko prilagodi željam in namenu uporabe. Vanj lahko zložimo sklede in krožnike, lahko ga namenimo za hrambo kuharskih sestavin, začimb, morda knjig in rastlin, z nekaj kljukicami pa tudi obešanju in še čemu.
Jošt Bukovec
