»To so moje dirke. Najlepše dirke na svetu. Res, to so prave dirke. Toliko stvari se zgodi, da je pestro vsak kilometer. Imam jih rad in na takšnih z velikim navdušenjem tekmujem,« je Borut Božič včeraj v belgijskem Wevelgemu izlival vtise navdušenja, čeprav bi velika večina na njegovem mestu kazala drugačno podobo. Ni ga bilo med zgolj 39 kolesarji na seznamu uradnih rezultatov z 38-letnim Italijanom Lucom Paolinijem na vrhu seznama. Velik del trase 77. izvedbe Gent–Wevelgem je prepeljal v spremljevalnem avtomobilu s hudimi bolečinami v kolku in rami, potem ko je že v prvem delu 239 kilometrov dolge trase občutil brutalnost belgijskih kock. Štiriintridesetletni Idrijčan ni stresal jeze nad krutostjo kolesarstva, čeprav ima belgijske klasike za vrhunec sezone in bi še kako upravičeno lahko bentil nad zapravljeno priložnostjo ali tožil nad vražjim vetrom in dežjem, ki sta le še bolj začinila že tako brutalno preizkušnjo. Nemara se prav v tem kaže karakter srčnega Idrijčana.
Severne klasike so v prvih spomladanskih dneh v središču cestnega kolesarstva. Na severu je vrhunec sezone, za Božiča še posebno. Prav na klasikah od Dwars door Vlaanderen, E3 Harelbeke, Gent-Wevelgem, Po Flandriji do Pariz-Roubaixa išče priložnost, da se za večno vpiše na legendarne sezname. Nekajkrat mu ni manjkalo veliko. Prav na Gent-Wevelgem, ki (v suhih razmerah) velja za najbolj sprinterjem Božičevega kova prijazno enodnevno dirko, je pred dvema letoma z drugim mesto dosegel največji uspeh. Nemara tudi slovenskih kolesarjev na enodnevnih dirkah. Premagal ga je le Peter Sagan.
Sanje so se včeraj zgrudile že zgodaj. »To je pač dirkanje. To je kolesarstvo. Meni se je tokrat vse slabo nabralo na kupu v najbolj neprimernem trenutku. Zdi se kar neumno, da smo padli čisto spredaj v koloni že po 80 kilometrih boja z vetrom v razbitih skupinah. Nekomu zraven, verjetno Cavendishu, je spodneslo obročnik in odleteli smo na tlakovani cesti. Jaz na kolk in ramo. Kar hudo sem podrgnjen. Ko bi vsaj v kanal, da bi bil le umazan. A to je sestavni del v teh deželah. Že v minulih dneh ste videli, kaj se je zgodilo Boonenu, Cancellari pa še komu. No, to tudi daje tem dirkam svoj največji čar,« razmišlja. Seveda je po padcu znova sedel na kolo, a selekcija je bila... »Ujeti mi je uspelo le drugo zasledovalno skupino. Tedaj sem že izstrelil veliko energije v prazno, vse me je bolelo in v glavi nisem več vzdržal in sem odnehal. Zdaj mi je malce žal,« je opisal trdo plat cestnega kolesarstva, ki ga že deveto sezono doživlja v tujih profesionalnih ekipah, četrto v dresu Astane. Nemara se prav v tem nepopustljivem karakterju skriva bistvo.
Ko je v cilju izvedel, da je še tri leta starejši bradati Luca Paolini (Katjuša) le dočakal svoj veliki trenutek, se je zdelo, kot da je dobil dodaten zagon, da bo že v nedeljo na Flandriji, za mnoge največji enodnevni dirki na svetu, med še bolj ognjevitimi gladiatorji vaških cest in kolovozov. »Paoliniju od srca privoščim. Je le dočakal. In če vam povem, da sva bila še v trenutkih, ko sem obupal, v isti skupini, je to le nov dokaz, kako pomembna je v kolesarstvu glava. Seveda je na vseh zadnjih dirkah kazal, da je močan, a nepopustljivost se mu je poplačala. Sam pa slabih trenutkov, bolečine, strahu, omahljivosti nisem zmogel prebroditi, kar je sestavni del domala vsake tako dolge dirke. Te dirke so en sam 'rock and roll', nebesa in pekel se vrtita hitro kot obročnik. Sam sem prezgodaj obupal. Nikoli ne bi smel. Se še vedno učim,« si je iskreno očital in nasmejal. In mimogrede pogum, spretnost in še kakšno poslovno vrlino ima v krvi, kar dokazuje tudi njegov bratranec Aleks Humar, najboljši slovenski voznik v reliju.
Kako se lahko splet okoliščinah poigra s kolesarji, so ta konec tedna poleg glasnika slovenskih profesionalcev izkusili tudi številni kolegi, med drugim Luka Pibernik (Lampre) in Kristjan Koren (Cannondale) tudi na poti proti Wevelgemu. Luka Mezgec Po Kataloniji, kjer je lani slavil tri etape in nosil majico vodilnega, sploh ni dobil priložnosti, saj se je celo dirko odvijal ogorčen obračun za skupno zmago, ki jo je odnesel Richie Porte (Sky). Jani Brajkovič je imel veliko željo končno znova pokazati vrline na trietapnem mednarodnem kriteriju na Sardiniji in tako pomagati ameriški ekipi Unitedheathcare, da morda dobi povabilo na špansko Vuelto, a je končal na 28. mestu, dobre tri minute za Francozom Jean-Christophom Peraudom, drugim z lanskega francoskega Toura. Le na spominskem tednu Coppi in Bartali v Italiji je Grega Bole v prvi etapi v četrtek osvojil drugo mesto, izstopala pa sta tudi Primož Roglič kot najboljši hribolazec in Domen Novak (oba Adria Mobil) kot drugi med mladimi upi. Tudi na dirki svetovnega pokala za cestne kolesarke za nagrado binda v Italiji se je ekipa BTC Ljubljana zadovoljila s 16. mestom Poljakinje Eugenije Bujak, slovenski varovanki Gorazda Penka Špela Kern in Urša Pintar pa sta končali na 58. in 61. mestu.
»Da, včasih je treba tako malo, da bi se razpletlo povsem drugače. Tudi v petek v Harelbeku bi lahko dosegel več. Sprint je loterija, spredaj sem bil sam iz Astane in je bilo, kar je bilo,« se je Božič spomnil dirke, na kateri je bil na pragu nebes. Klasiko E3 Harelbeke je končal na 11. mestu, kar je najboljši letošnji slovenski dosežek na dirkah svetovne serije. Za najboljšo sezono še vedno šteje leto 2009, ko je kot prvi Slovenec slavil tudi na etapi španske Vuelte, preostalih pet zadnjih sezon pa je zelo konstantnih. Kot specialist za sprinterske zaključke je dosegel 31 zmag na kategoriziranih dirkah UCI (v 17 državah). No, zadnja ima že kar dolgo brado. Zadnjič se je veselil 24. junija 2012 na državnem prvenstvu v Mirni Peči, vmes pa smo našteli točno trideset uvrstitev med deseterico, od tega večino na najbolj uglednih dirkah vključno z Girom in Tourom.
Prav na tritedenskih dirkah je zelo zaželen član ekipe. Spoštujejo ga tudi kot izvrstnega pomočnika. Zato velja za enega najbolj cenjenih v zasedbi Astane. A mu zato ni lahko. Ne samo zato, ker spomladi nosi breme vodje ekipe na enodnevnih dirkah. Zasedba Aleksandra Vinokourova in Giuseppeja Martinellija je bila kar nekajkrat osrednja tema pred to sezono. Ne le ker ima v svojih vrstah lanskega zmagovalca Toura Vincenza Nibalija. Izvaja se pritisk na ekipo, ker so se posamezniki iz ekipe pregrešili. Inštitut za šport znanosti na Univerzi v Lozani (ISSUL) je po naročilu UCI naredil revizijo delovanja ekipe. UCI je s tem pogojeval licenco elitnega razreda. Smernice ISSUL, naložene Astani, so smernice predlaganih reform UCI, ki bodo v prihodnje obvezne za vse ekipe. Reforme se nanašajo na določene strožje standarde pri spremljanju kolesarja – trening, strokovno osebje, prehrana in izobraževanje.
Božič že zadnji dve sezoni izkorišča ugodnosti ekipe in biva z družino na francoski obali, kjer imajo sedež. »Tudi zdaj se vračam proti Nici, da se malce pozdravim, naredim dva dobra treninga in se potem vrnem v Belgijo. Upam, da mi bo dano narediti kaj več,« se nadeja in dodaja: »Dirka po Flandriji je spektakel največjih razsežnosti. To je največji belgijski kolesarski praznik, verjetno tudi največji na svetu. Primerja se lahko z najbolj spektakularnim dnem na Touru. Flandrija je fantastična dirka. Zame dirka leta. Doživetje Flandrije je nepopisno. To je Slovencem neznan svet.«