Bilo je septembra lani na kanarskem otoku Tenerife. Britanski boksar Kell Brook je v velterski kategoriji po različici IBF ravno postal svetovni prvak in se z družino odpravil na počitnice. Užival je v popolnem tako zasebnem kot poklicnem življenju in se veselil prihajajočih izzivov. Na priljubljeni turistični lokaciji v Španiji je iskal predvsem sprostitev, a je skoraj izgubil življenje. Zgodba Kella Brooka je pretresljiva in hkrati junaška.
Bil je miren, spokojen večer, ki se je za Kella Brooka nenadno sprevrgel v nočno moro. Preden je prišel na Tenerife, je šestnajst tednov živel v izolaciji od zunanjega sveta in se iz dneva v dan mučil na treningih, da bi uresničil svoje otroške sanje. »Ko sem postal svetovni prvak, sem ženo in hčer povabil na dopust. Tenerife je bil odlična izbira iz več razlogov. Na otoku je prijetno vreme, oddaljenost ni prevelika, ljudje znajo angleško... Žena je bila ravno v pričakovanju drugega otroka. Po dvajsettedenski nosečnosti je še lahko potovala z letalom. Imeli smo se odlično. Obiskali smo živalski vrt, naredili več ekskurzij, uživali na soncu, ob oceanu. Lepo nam je bilo,« je razlagal britanski boksar.
Z enim zamahom in brez opozorila
Skorajda dva tedna so že počitnikovali na otoku. Zadnji večer pred odhodom domov so izkoristili za sproščujoč sprehod po mestu. Ustavili so se v nekem irskem lokalu, ker so na televiziji ravno prenašali zanimivo nogometno tekmo: »Zraven je prisedel starejši par. Okoli šestdeset let sta imela. Smejali smo se. Jaz sem pripovedoval šale o nekem trenerju. Žena Lindsey je bila že utrujena, zato sem ju s hčerko pospremil do taksija in se vrnil v lokal. Bilo je okoli pol enajste zvečer.« Kell Brook je bil na Tenerifu prepoznaven obraz, zato so ga mnogi prosili za avtogram ali skupinsko fotografijo. Vsem je ustregel. Ko so gostinci počasi zapirali svoje obrate, je lastnica irskega lokala pristopila do Brooka in ga okoli druge ure ponoči povabila k sebi domov, kjer sta že čakala dva moška.
To je bila njegova prva daljša noč po več kot štirih mesecih. Po nekaj kozarcih je že čutil alkohol, a ni bil pijan. »Tudi običajno ne pijem,« je dodal. »Pogovarjali smo se o navadnih rečeh. O turizmu, avtomobilih, jadrnicah... Lastnica lokala in njen partner sta šla hitro v posteljo, nato sva ostala sama z njunim prijateljem. Po običajnem pogovoru je vzdušje postajalo napeto. Bilo mi je neprijetno. Stanovanje je bilo majhno, dnevna soba in kuhinja sta bili čisto blizu. Moški se je začel čudno obnašati. Začel mi je govoriti, da boksar ne more premagati uličnega pretepača. Ni mi bilo jasno, kam meri. Nato pa... Z enim zamahom in brez opozorila. Neverjetno,« je govoril Kell Brook, ko je na levem stegnu začutil neprijetno bolečino. Moški ga je napadel z mačeto. Iz okoli tridesetcentimetrske rane je kri curljala vsevprek.
Počutil se je kot na dnu oceana
»Izgubil sem ravnotežje in padel. Leve noge nisem čutil. Plazil sem se po stanovanju in si govoril, da moram čim prej najti pot iz hiše. Mislil sem na hčer, ki mi je dajala moč. Ob meni je bil tisti moški, ki je kričal in preklinjal. Bil sem zelo šibak, saj sem izgubljal veliko krvi. Ustrašil sem za življenje. Pred seboj sem že videl smrt,« je podrobno razlagal o izkušnji, za katero še danes ne najde razloga, zakaj se je morala zgoditi. Kmalu zatem je padel v nezavest in se zbudil v bolnišnici Candelaria, kjer je prestal dvourno operacijo, potem ko mu je rezilo na levem stegnu poškodovalo dve mišici. »Ne vem, koliko krvi sem izgubil, a rekli so, da veliko. Zdravnikov nisem razumel prav dosti, saj so govorili v španskem jeziku, sem pa ujel besedo kritično. Ustrašil sem se, bil sem paničen. Spraševal sem se, ali bom še lahko boksal, ali bom sploh lahko še kdaj hodil. Zdravniki niso poznali odgovora. Rekli so mi le, da sem bil zaboden. Nič več.«
Po tej nesreči se je življenje Kella Brooka spremenilo. Šampionski pas je bil njegov navdih. Večkrat si je zabičal: »To je moj pas. Prav nič me ne bo ustavilo pri vrnitvi v ring. Videli boste, da bom ubranil naslov prvaka.« Srečo je našel v malenkostih in le močna volja ga je pripeljala do popolne ozdravitve. »Bil sem že na dnu oceana, vendar sem našel pot iz vode. Sem kot mladi lev, ki sanja, da bo nekoč postal eden največjih,« je rekel.
Dobrega pol leta po nesreči je spet stopil na boksarski oder. V rodnem Sheffieldu je že v četrti rundi premagal romunskega tekmeca Ionuta Dana Iona. Občinstvo je bilo navdušeno nad popolno prevlado 28 let starega Brooka, ki je v karieri še neporažen in že pogleduje proti naslednji boksarski predstavi. Zelo rad bi se pomeril proti rojaku Amirju Khanaju, ki ga je že izzval, naj se pomerita kar na slovitem nogometnem stadionu Wembley.
