Letošnje jubilejno leto Novo mesto namenja spominu na 7. april 1365, ko je avstrijski vojvoda Rudolf IV. Habsburški nastajajočemu naselju ob okljuku reke Krke podelil mestne pravice in ga poimenoval Rudolfswerth. Toda bogata arheološka najdišča pričajo, da je bil novomeški prostor trajno naseljen že davno prej.
Kot je v zborniku Novo mesto skozi čas, ki ga je ob svoji 40-letnici leta 1990 izdal Dolenjski muzej, zapisal Tone Knez, prvi kustos za arheologijo v Dolenjskem muzeju, sta bila zelo ugoden zemljepisni položaj in strateško pomembna prometna lega ob Krki odločilna za zgodnjo poselitev kraja. »Še pred gradnjo rimske ceste med Emono in Siscijo (današnji Sisak) čez Dolenjsko je bila dolina Krke v prazgodovinskih obdobjih glavna prometna pot, ki je povezovala kraje v Spodnjem Posavju in na obrobju Panonije s kraji v ljubljanski kotlini, prek nje pa z morjem in severno Italijo. Na tej prometno-trgovski transverzali, po kateri so se pretakale in izmenjavale dobrine ter selila ljudstva, je bilo Novo mesto že v stoletjih pred našim štetjem pomembna naselbina z močnim gospodarskim potencialom in sedež vplivnih prazgodovinskih veljakov.«
Na opustošenem Glavnem trgu je rasla trava
Rudolf IV. Habsburški je dal mesto sezidati iz strateških razlogov, saj Habsburžani, ki so vse bolj širili svojo posest proti morju, tako daleč na jugu še niso imeli svoje postojanke, pripoveduje Majda Pungerčar, kustosinja Dolenjskega muzeja ter soavtorica obsežne zgodovinske razstave, ki jo muzej pripravlja ob jubileju mesta.
Novo mesto je doživelo velikanski razmah najprej v prvem stoletju po ustanovitvi in nato po drugi svetovni vojni. »Prvih sto let je bilo mesto zaradi trgovine dejansko zelo bogato, nato pa so prišli Turki. Mesta sicer niso nikoli zavzeli, so ga pa oblegali in naredili ogromno škode, saj so pretrgali trgovske vezi. Ljudje so se izseljevali, slabe gospodarske razmere so botrovale boleznim, požarom. Mesto je dobesedno izumiralo.« Najhuje je bilo v 16. in 17. stoletju, požari so že tako nazadujoče mesto popolnoma opustošili, morila je kuga. Kot je zapisal Valvasor, je takrat na Glavnem trgu celo rasla trava.
Po besedah Pungerčarjeve so meščani šele v 20. stoletju začeli graditi hiše tudi zunaj mestnega obzidja, po drugi svetovni vojni pa je novemu razmahu botrovala industrija. Nastajali so novomeški velikani – tovarna Krka, IMV... »Pred vojno je mesto obsegalo manj kot desetino današnjega mestnega območja,« je v omenjenem zborniku zapisal Ludvik Tončič. »Ob popisu prebivalstva leta 1981 je bilo v Novem mestu 6306 stanovanj ali šestkrat več kot leta 1945.«
Ta izjemna ekspanzija se je po besedah Tomaža Goloba iz novomeškega Zavoda za varstvo kulturne dediščine in predsednika Društva Novo mesto zgodila skorajda v hipu. »Spomnim se, da je bilo sploh v vaseh proti Šentjerneju še do 70. let prejšnjega stoletja samo blato, ena sama revščina. Nato pa so ljudje dejansko čez noč postali dobro stoječi, delo v tovarnah je bilo dobro plačano.« Kot dodaja Golob, še takoj po drugi svetovni vojni Novo mesto ni bilo nič večje od Metlike.
Ženska bolnišnica šele leta 1908
Je pa bilo mesto v svoji zgodovini za marsikaj prikrajšano v primerjavi z drugimi regijami. Tako je, denimo, železniško povezavo z Ljubljano dobilo šele leta 1894. Večji gradbeni posegi v mestu so se zgodili na prehodu v 20. stoletje, zgrajen je bil novi rotovž, mesto je dobilo vodovod, istega leta kot železnico je dobilo tudi prvo (moško) bolnišnico, medtem ko so žensko bolnišnico odprli šele leta 1908. Zgrajena je bila gimnazija, ki je bila prej v stavbi današnje glasbene šole, zelo pozno pa je mesto dobilo samostojno stavbo osnovne šole. »Fantje so hodili v gimnazijsko poslopje, deklice pa so se selile po zasebnih hišah, kasneje je oblast zanje najela prostore v narodnem domu. Prva namensko zgrajena stavba osnovne šole je bila zgrajena šele leta 1929, v njej je danes osnovna šola Center,« pravi Pungerčarjeva.
Tudi mnogih, kasneje pomembnih slovenskih ustvarjalcev v Novo mesto sploh ne bi bilo, če tam ne bi bilo gimnazije, ki jo je ustanovila že Marija Terezija, ter kmetijske šole, ki je bila v 19. stoletju s Krasa preseljena v Novo mesto. »Vanju so se vpisovali dijaki iz vseh slovenskih dežel. Torej so sem prihajali ljudje z drugimi znanji in pogledi in tako prinašali nove ideje.«
Izjemne, a zapostavljene zgodbe
Med tistimi, ki javnosti niso zelo znani, so pa mestu pustili izjemen zgodovinski pečat, je zagotovo tiskar Janez Krajec (1843–1921) iz Ljubljane, ki je v Novem mestu kupil tiskarno in tu živel petdeset let. Bil je prvi, ki je ponatisnil Valvasorjevo Slavo Vojvodine Kranjske in sodi med najpomembnejše slovenske tiskarje 19. stoletja. »Bil je izredno narodno zaveden in eden od ustanoviteljev delniške družbe, ki je pomagala in zbrala denar za končanje narodnega doma,« opisuje Pungerčarjeva. Za novomeško železnico je zelo zaslužen Fran Šuklje, ki je bil takrat poslanec državnega zbora na Dunaju. Pomembni za mesto in njegove ljudi pa so že od vsega začetka frančiškani, ki so več kot sto let vodili novomeško gimnazijo. Ljudje so se k njim pogosto zatekali tudi po zdravstvene nasvete in pomoč, saj so se veliko ukvarjali z zdravilstvom. Frančiškanski samostan je bil v Novem mestu zgrajen že leta 1472, dobrih dvajset let za njim pa kapiteljska cerkev, ki tvori skupaj z Bregom nad reko Krko znamenito veduto mesta.
Sicer pa je bilo Novo mesto, kot poudarja Golob, vedno mesto alternative, bodisi v kulturnem, avantgardnem pomenu ali kako drugače. Prvi dogodek, ki bi ga morali Dolenjci po mnenju naših sogovornikov nedvomno bolj izpostavljati, je ta, da je bila prav v Novem mestu leta 1848, v letu nemirov, revolucij, prvič v slovenščini uprizorjena Linhartova igra Ta veseli dan ali Matiček se ženi, kar je bilo zelo pogumno dejanje, glede na to, da je bila v avstrijski državi takrat prepovedana. Druga izjemna stvar je narodni dom, zgrajen leta 1875. Gre za prvi narodni dom na Slovenskem in je bil središče takratnega slovenskega kulturnega dogajanja v mestu.
A njegovega pomena v zadnjih desetletjih ne občina ne država nista znali prav ceniti. Novomeška občina kot da ne bi vedela, kaj bi z njim. V njem so si v zadnjih letih svoj prostor izborili mladi umetniki, nekakšni novodobni »pomladniki«, ki skušajo s svojimi akcijami na neki način slediti znameniti kulturno-umetniški manifestaciji znanih novomeških in drugih kulturnikov v letu 1920. Še težje pa je razumeti, da tudi država vse do marca letos v narodnem domu ni prepoznala tolikšnega pomena, da bi ga razglasila za spomenik državnega pomena. Z nedavnim odlokom je to krivico vendarle nekoliko popravila.
Velikega »darila« mestu ne bo
Tako velikega darila, kot je nova bolnišnica, ki jo je mesto dobilo ob 600-letnici, ob letošnjem jubileju ne bo, čeprav so mnogi upali, da bi morda mesto vendarle lahko dobilo prenovljen Glavni trg, ki velja za največjega na nekdanjem Kranjskem, ali pa vsaj delček v mozaiku načrtovane ureditve mestnega jedra, denimo novo tržnico. A po besedah župana Gregorja Macedonija je jubilej vendarle priložnost za temeljit razmislek in usmeritev vseh svojih moči v prihodnost mesta. Prireditveni odbor si je za izhodišče ob letošnjem jubileju postavil tri besede – ponos, presežki in potenciali. Celoletno praznovanje, v katerega se vključujejo številne novomeške kulturne, izobraževalne in druge ustanove, se bo uradno začelo 6. aprila, na predvečer občinskega praznika, z odprtjem razstave Dolenjskega muzeja Novo mesto – Tisočletja na okljuku Krke.