Redke so razstave, katerih avtorji želijo na deklarativni ravni ostati anonimni in se s tem izogniti neposrednemu poimenskemu vpisu v zgodovino. Ena takšnih je pregledna razstava OM produkcija (1975–2015) v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani, ki predstavlja enega bolj obskurnih kolektivov na domačem likovnem in filmskem prizorišču. Krog ustvarjalcev, ki se podpisuje kot OM produkcija, sodi namreč v obe kategoriji. A kaj žene ustvarjalce, da se radikalno oprimejo anonimnosti, ko pa je gonilo velike večine umetnikov – poleg tuzemskega priznanja – puščanje sledi v zgodovini? Je to iskrena nepretencioznost ali preračunljivo mistificiranje? Kakor koli že, dejstvo je, da so primeri, ko umetniki zavestno privzamejo lažne ali anonimne identitete, dokaj redki. Podobno kot pri nekaterih razvpitih pojavih, kakor je na primer ameriška skupina The Residents, pa je tudi pri OM produkciji težko izbrskati identiteto številnih protagonistov, kar pa za užitje njihovih del sploh ni potrebno.
Med fotografijo in filmom
Ideja o ukinjanju avtorstva se je začela udejanjati z nastopom povojnih neoavantgardnih gibanj v 60. in 70. letih, ko je bilo priljubljeno združevanje v skupine in izvajanje kolektivnih akcij. Tudi OM produkcija izhaja iz tega idealističnega obdobja. Nastala je leta 1975, v obdobju relativne ekonomske blaginje in vzpostavljanja civilne družbe z vsemi svojimi kulturami in subkulturami. Kot številne grupe tistega časa je tudi OM objavil manifest, v katerem se posveča vlogi in bistvu umetniškega ustvarjanja, odnosu do narave in nasprotovanju puhlemu materializmu.
Produkcija skupine, ki jo zaznamujeta eskapizem in pozitivizem, v veliki meri temelji na filmu, ki se izogiba neposredni naraciji, pa najsi gre za dokumentarno občutena ali povsem abstrahirana dela. V razstavišču za Bežigradom je na ogled postavljenih okrog deset filmov ter nekatera statična dela, kot so fotografije, elektrografije in grafični izdelki. Kolektiv sestavlja približno štirideset subjektov z inovativnimi imeni, ki so večinoma ustvarili po eno delo; nekoliko bolj izpostavljeno vlogo ima le varuh oziroma kustos zbirke OM.
Med fotografskimi deli je zaslediti predvsem poigravanje z izraznimi možnostmi medija. Fototriptih New York–Pariz–Ljubljana (1998–2014) Blaženke Fingernagel prikazuje odseve urbanih struktur v steklenih površinah nasproti stoječih nebotičnikov in s tem ustvarja skoraj kubistične učinke dekonstrukcije podobe. Dela Catriona St. Claira so izvedena v tehniki elektrografije oziroma fotokopiranja, kjer je avtor ustvaril stilizirani svetlopis svojih rok in dela obraza neposredno na fotokopirnem stroju. Zend Kammandoh prikazuje grafični zapis (neznane) skladbe na računalniškem zaslonu, kjer pa suhoparna podoba programa za montažo zvoka ne more podoživeti zvoka, ki ga ilustrira. V tem delu je bežno utelešen tisti princip OM produkcije, ki se upira rabi elektronskih in digitalnih medijev in (v veliki večini) ostaja zvesta filmu.
Premišljeno eksperimentiranje
Kolektiv je obenem pogosto presegal klasično predvajanje filma ter se posluževal prijemov tako imenovanega razširjenega kina, kjer se projekcije običajno odvijajo v prisotnosti kustosa v vlogi kinooperaterja, ki mehansko manipulira predvajanje ali izvaja performativno akcijo. Galerijska postavitev je seveda prilagojena svojemu kontekstu, zato so filmi, tokrat preneseni v digitalni medij, predvajani v povsem konvencionalni maniri. So pa ti filmi zelo raznoliki. Od skoraj meditativne igre svetlobe in teme na nedorečeni površini v Yin-Yang (1977–1978), ki se z vztrajnostjo gledanja izkaže za soj baterijske svetilke v kotu na videz zaprtega prostora, do dinamično grajenega filmskega kolaža Galaktični supermarket predstavlja kozmične mavrice (1977), ki z nemirno kamero v dokumentarni maniri spremlja javne akcije v Ljubljani, kot sta barvanje tlakovcev v središču mesta ali koncert skupine Pankrti v študentskem naselju v Rožni dolini. Medtem pa med eksponati ni morda najbolj razvpitega in menda tudi edinega domačega eksperimentalnega celovečerca Kumbum (1975–1987).
Večina filmov je ne glede na izjemno heterogenost pristopov zelo meditativnih in obenem globoko formalno analitičnih, kjer je eksperimentalni avtorski proces običajno odmerjen in preračunan na draženje gledalčeve percepcije. Takšen je tudi kultni film Tetraplan (1981), ki svoje osnovne motive znotraj enega kadra postopoma razdeli na šestnajst polj, ustvarjajoč popolno vizualno kakofonijo, ki je človeško oko ne zmore vseobsegajoče zaznati. Ustvarjalni kredo OM produkcije je poleg usmerjenosti v naravo, življenje in bivanje izrazito tehnološko naravnan in predan predvsem raziskovanju meja filmskega in fotografskega jezika s preprostimi, a učinkovitimi sredstvi.
