Tiskarska barva za ireverzibilne temperaturne indikatorje z nizko temperaturo aktivacije. Sliši se zapleteno, a je v praksi izum, zmagovalna ideja letošnjega natečaja Rektorjeva nagrada za naj inovacijo Univerze v Ljubljani, zelo uporaben. Uporablja se jo lahko na embalaži premaznih barv, hrane ali zdravil v hladni verigi. »Če ima izdelek določeno temperaturo vzdrževanja, denimo štiri stopinje Celzija, pametna tiskarska barva na indikatorju opozori, da je bila ta temperatura prekoračena,« uporabnost izuma opisuje Kristina Bašnec, študentka zadnjega letnika doktorskega študija na biotehnični fakulteti, ki se ukvarja z nanoznanostjo, in članica ekipe, ki je prejela rektorevo nagrado za naj inovacijo UL.

Pomembna opora kupcu

Potrošnik bi torej lahko videl, ali je temperatura hlajenega ali zamrznjenega izdelka med distribucijskim procesom prekoračila dovoljeno mejo. »Če je bila nalepka na izdelku najprej bela, se bo s spremembo temperature denimo obarvala modro, pri čemer se po vrnitvi na začetno temperaturo ne bo več obarvala belo,« pojasnjuje Bašnečeva. In ravno to je dodana vrednost, ki so jo prvi na svetu razvili mladi raziskovalci ljubljanske univerze skupaj s svojimi mentorji. »Med raziskavo trga sem ugotovila, da ne obstaja barva za temperaturne indikatorje z enkratno barvno spremembo pri nizkih temperaturah za tisk v grafični industriji. Obstajajo sicer pripomočki, ki so okorni in jih ne moreš namestiti na vsako embalažo, mi pa bi s tiskom lahko naredili fleksibilno in tanko nalepko, ki bi jo lahko tudi grafično oblikovali, tako da ne bi preveč posegali v dizajn izdelkov,« pojasnjuje mlada raziskovalka.

Na vprašanje, koliko časa so inovacijo razvijali, ena od mentoric dr. Bojana Boh Podgornik odgovarja, da gre za rezultat dela in povezovanje znanj z različnih področij članov ekipe. »Mentorici se v bistvu s tem ukvarjava že vse življenje in zdaj smo te ideje dali skupaj, čeprav so zorele že nekaj časa,« je pojasnila mentorica. Kljub vsemu pa izdelek še ni v fazi, ko bi bil pripravljen za trg. »Lahko bi rekli, da je sistem pripravljen. Poznamo komponente in na kakšen način ga naredimo, potem pa je za vsako temperaturo treba najti ustrezno kombinacijo kemijskih spojin, da bomo lahko naredili izdelek, kakršnega bodo želeli kupci,« pravi Bohova.

Pot inovacij na trg ni enostavna

V ekipi se še niso odločili, kako bodo zastavili nadaljnjo pot izdelka. Najprej ga bodo patentirali, šele nato se bodo odločali, kako naprej. Po medijski izpostavljenosti zaradi zmage na natečaju za rektorjevo nagrado so prejeli že kar nekaj klicev potencialnih kupcev, je povedala Podgornik-Bohova, še veliko laže pa bi bilo, če bi takšno označevanje izdelkov s temperaturnimi indikatorji zahtevala zakonodaja ali kakšna od evropskih regulativ. »Vsi pravijo, naj začnemo pri vrhu, pri zakonodaji. Če bi bil recept tako preprost, bi se tega lotili,« se nasmeji Bašnečeva in doda, da evropske regulative zahtevajo elektronsko spremljanje temperature izdelkov med njihovim transportom, vendar proizvajalci pri morebitnih reklamacijah ne morejo natančno vedeti, zakaj se je denimo meso na poti do trgovine pokvarilo. »Naš indikator pa bi jim pokazal, da je bila temperatura prekoračena, vedeli pa bi tudi, ali je šlo kaj narobe med prevozom ali v trgovini,« pojasnjuje Bašnečeva, ki sicer ima podjetniške ambicije, vendar se raziskovalne ekipe težko čez noč preusmerijo na to pot.

Dr. Podgornik-Bohova, ki že vseh 33 let svoje akademske kariere hkrati sodeluje tudi z različnimi podjetji iz panoge, pravi, da bo zanimivo videti že, kako se bo razpletel proces patentiranja, saj se bo o zaščiti intelektualne lastnine dogovarjalo več institucij, med raziskovalci in njihovimi mentorji pa so tudi velike želje po ustanavljanju spin off podjetij, a se samo s tem lahko preživljajo le redki, poudarja dr. Podgornik-Bohova.

Kot tudi za svoje dodatno delo ne prejemajo vsi profesorji bajnih honorarjev. »Gre za to, koliko je mentor pripravljen odstopiti od rutinskega dela. Na podelitvi za rektorjevo nagrado UL sem bila vesela in žalostna hkrati, ker je moja zgodba drugačna. Lani so ukinili oddelek, na katerem sem delala 33 let. Ob istem času, ko so se izplačevali tolikšni honorarji, smo drugi na univerzi delali resno in zagnano, pa smo zaradi varčevanja vseeno izgubili oddelke in laboratorije. To je druga plat, o kateri se malo sliši,« pravi. O profesorjih, ki brez dodatnih honorarjev sprejmejo študente s svojimi idejami in projekti, odstopijo od svojega dela, se podajo v novo področje in se s študenti ukvarjajo tudi zvečer ali čez konec tedna.