Pozno sinoči je v nemškem Wolfratshausnu in bavarski prestolnici München potekala predaja neizplačanih plač 28 gradbenim delavcem slovenskega podizvajalca Birogradnje. Njegov zastopnik Elvis Kaltak je po uporu obupanih delavcev pred dvema tednoma izginil. Dolgovane zneske sta namesto Birogradenj v celoti poravnala glavna gradbinca Porr in Leitner, ki sta slovensko podjetje in njegove delavce v Nemčiji najemala. Neuradno naj bi avstrijski Porr izplačal okoli 30.000, nemški Leitner pa približno 40.000 evrov. Delavci naj bi danes s pomočjo obeh podjetij tudi odpotovali domov.
Socialni damping se je izplačal
Podjetjema Porr in Leitner drugega kot poplačilo delavcev niti ni preostalo, saj po nemški zakonodaji glavni pogodbenik oziroma izvajalec del jamči tudi za poravnavo obveznosti do delavcev podizvajalskih podjetij. Osemindvajset pretežno bosanskih delavcev je prek nemške zveze sindikatov DGB na nemško delovno sodišče vložilo tudi tožbo, ki bi jo brez dvoma dobili, če se ne bi sinoči z izplačili zunajsodno poravnali. Da niso dobili zasluženih plač, jim nihče ni niti oporekal. Celo Elvis Kaltak nam je po telefonu to potrdil, a vztraja, da sta kriva Porr in predvsem Leitner, ki nista plačevala njegovih računov. Porr naj bi mu bil dolžan približno 15 tisočakov, Leitner pa kar okoli 200.000 evrov. V četrtek bi se moral Kaltak z dokumenti, ki bi njegove navedbe potrdili, ustaviti v Ljubljani, a je svojo obljubo o srečanju z nami prelomil. Sporočil je, da se je iz BiH, kjer se je zadrževal, pozno ponoči odpeljal kar v Nemčijo, da bi bil priča predaji dolgovanih plač delavcem.
Avstrijski in nemški gradbinec medtem zagotavljata, da sta vse obveznosti do Kaltakovih Birogradenj poravnala, a je nakazani denar namesto za plače delavcev po pojasnilih direktorja podjetja Leitner Toma Leitnerja izginil neznano kam. Zaradi dodatnih neupravičenih stroškov pravniki podjetja Porr po besedah njihove predstavnice Sandre Bauer že preučujejo možnosti, kako denar od Birogradenj izterjati nazaj. V podjetju Leitner o tem molčijo.
Bauerjeva zatrjuje, da bodo izkoristili vse pravne možnosti, a naši sogovorniki v Nemčiji in Sloveniji dvomijo, da se bo to tudi zares zgodilo. »Vsaj za podjetje Leitner ne verjamem, da bo šlo v tožbo. S Kaltakom dela že več let in je na ta račun že dobro zaslužil, zato je teh 28 delavcev, ki so se mu zdaj zgodili kot posledica socialnega dampinga, tveganje, ki pa se mu še vedno izplača. Poleg tega Nemci vedo, da od podjetja, ki nima nič, ne bodo tudi nič dobili,« ocenjuje Marko Tanasić iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Ob tem poudarja tudi pomembno dejstvo, da direktor Birogradenj sploh ni Kaltak, temveč slamnati lastnik Adem Saloski iz Makedonije, ki ga verjetno ne bo mogoče najti.
Nemška carina ga je že oglobila
Kot smo že poročali, Kaltak v Sloveniji vzdržuje prazne nabiralnike, ki jih izkorišča za izvažanje delavcev na delo v tujino, s svojimi podjetji pri nas pa že od leta 2011 praktično ne posluje več. Državi namreč ne plačujejo davkov, ne oddajajo letnih poročil, delavcem pa ne plačujejo nobenih prispevkov.
Tako je delalo že leta 2009 ustanovljeno podjetje Kaltgrad, kasneje preimenovano v Tomograd, sledilo mu je tudi leta 2011 nastalo podjetje Bis gradnje, zdaj to počnejo še Birogradnje. Prvo podjetje je Kaltak še odprl kot lastnik in ga šele naknadno prepisal na slamnatega lastnika iz BiH. Pri Bis gradnjah in Birogradnjah je to storil že ob ustanovitvi, sam pa prevzel le pooblastilo za upravljanje, opozarja Tanasić. Prvo podjetje je zaradi neoddajanja letnih poročil že od leta 2013 izbrisano, zdaj poteka tudi izbris Bis gradenj.
Zaradi kršitev temeljnih pravic delavcev je Kaltaka pod drobnogled že vzela slovenska policija, več oseb s tem imenom in priimkom pa v svojih kazenskih vpisnikih vodi tudi tožilstvo. S prvim podjetjem Kaltgrad je imel Kaltak opraviti tudi z nemško carino (Zoll), ki ga je zaradi neprijavljenih ur, ki so jih oddelali delavci, po Tanasićevih podatkih oglobila za 260.000 evrov.
Čeprav Kaltakova podjetja že štiri leta – odkar je Nemčija sprostila trg delovne sile – ne poslujejo v Sloveniji, pa brez težav prihajajo do dovoljenj za napotitve delavcev v tujino, tako imenovanih obrazcev A1. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) jih izdaja tudi podjetju Birogradnje, čeprav je pogoj za to opravljanje dejavnosti v matični državi. A tega ne nadzira nihče. Na ZZZS trdijo, da za to nimajo zmogljivosti, pristojni ministrstvi za delo in za finance pa se ne zganeta.
Ruši ime in ugled države
Toda izkoriščanja delavcev in sistemskih anomalij, pred katerimi si vlada zatiska oči in ušesa, načenjajo tudi ugled Slovenije in slovenskih podjetij, ki poslujejo pošteno. Eden največjih slovenskih izvoznikov Hidria, denimo, med nemškimi poslovnimi partnerji še naprej velja za zanesljivega, verodostojnega in kakovostnega dobavitelja, v podjetju pa vseeno z zaskrbljenostjo spremljajo vsako izkoriščanje delavcev, doma in v tujini: »Incident nikakor ne prispeva k dobremu ugledu Slovenije v tujini, še posebno ne v Nemčiji, ki je naša največja izvozna država.«
Da tovrstni problemi pomembno vplivajo na zaupanje slovenskim podjetjem, ki lahko celo izgubijo posle ali potencialne partnerje, ocenjuje tudi Igor Knez iz Gospodarske zbornice Slovenije. Dodaja, da je namerno neplačevanje davkov in prispevkov tudi nelojalna konkurenca drugim podjetjem na trgu. Zdenka Bedekovič iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije sicer poudarja, da gre pri izkoriščanju delavcev na delu v tujini za posamezne primere, a se tudi sama strinja, da »rušijo ime in ugled države«. Dokler ne uredimo stvari sami, doma, nam jih v Nemčiji zagotovo ne bodo, ob tokratnemu srečnemu razpletu v Wolfratshausnu opozarja Tanasić.
