Prostor je bil premajhen za vse

Ahmed Pašić in skupina Ejga sta z Multi-kulti-nariko začela lani, povabila 12 družin ali društev, ki so za domačim štedilnikom skuhali tisto, kar običajno kuhajo doma, prinesli na skupen prostor in ponudili sosedom. Jeseni se je zanimiv dogodek ponovil, včeraj pa je dokončno postalo jasno, da je festival prerasel jeseniške okvire, prostor v dvorani Kolpern na Stari Savi je bil močno pretesen za vse sodelujoče, sploh pa za obiskovalce. Tokrat je bilo na voljo kar 22 kuhinj z vsega sveta. V glavnem še vedno pripadnikov narodov in narodnosti, ki živijo na Jesenicah ali vsaj nekje v bližini. V prihodnje bo treba torej razmišljati o selitvi v dvorano Podmežakla ali pa v bolj poletnem terminu nekam na prosto. A da le ne bi postali preveliki! To namreč za seboj zagotovo prinese množično predstavljanje restavracij z mednarodno ponudbo, s čimer pa bi dogodek izgubil pristnost.

»Se strinjam. Že zdaj smo postali turistični dogodek z diplomatskim pridihom. Danes je tu šest veleposlanikov. To se na Jesenicah ni zgodilo že od evropskega prvenstva v košarki. Pa poln avtobus ruskih turistov z Bleda je prišel. In to na dogodek, ki smo ga pripravili brez denarja, zgolj s prostovoljci in nekaj sponzorske pomoči. Rad pa bi, da Multi-kulti-narika postane občinski dogodek, morda celo osrednji kulinarični dogodek Zgornjesavske doline,« je napovedal Ahmed Pašić, tokrat oblečen v singapursko nošo kot ženin pomočnik pri pripravi in predstavljanju singapurskih jedi in kulture.

Od baklav do kuskusa, od potice do jemputa

Na Jesenicah živi več kot 600 Albancev, v Kolpernu so se tisti s Kosova in iz Albanije predstavljali skupaj. »Radi se družimo in z veseljem predstavljamo svoje običaje in tudi jedi. Niso samo baklave in bureki. Tu so odlične pite in kruh iz koruzne moke. Stara albanska hrana brez konzervansov, veš,« je ponosno razlagal Beso Bytiqi že med pripravljanjem stojnice in tik pred prihodom albanskega veleposlanika, zaradi česar je bil kar malo na trnih. Pravo bistvo multikulturnosti Jesenic so predstavili jeseniški Poljaki s poreklom iz Bosne. Ja, prav ste prebrali. Stari starši Josefine Jurasek so se v Bosno preselili pred 120 leti, njeni starši v Slovenijo pred pol stoletja še z desetimi drugimi družinami in tako je danes na Jesenicah kar močna poljska skupnost. »Skuhala sem tisto, kar jemo doma. Naše piroge so podobne slovenskim krapcem, toč je jed iz krompirja, tu so domači rezanci, sarma je brez mesa, pecivo pa kot pecivo. Tudi potico imamo, samo da ji mi rečemo štrudla,« je dejala Joži. Nekaj hrane so na Jesenice tudi »uvozili«, prvič je bil tu Rene Moya, študent ekonomije iz Dominikanske republike, ki je v Sloveniji poldrugo leto: »Sladek fižol jemo za veliko noč, tale rižev puding vse leto, čokoladni punč je pa bolj za božič.« Tudi Zabair živi v Ljubljani, svojo, afganistansko hrano pa je Gorenjcem ponujal z največjim veseljem: »V glavnem jemo riž. Riž in zelenjavo ali pa riž in meso. Raje seveda meso. In kaj svojega dodam zraven, pa je okusno,« se je pohvalil Zabair, ki sodeluje tudi pri Slovenski filantropiji.

22 stojnic je bilo težko »obdelati«, vsaka je ponujala vsaj nekaj jedi, a že za borega pol evra je bilo moč dobiti krožnik z drugega konca sveta, pa vendarle – od soseda.