Ob tem je treba povedati, da zgolj mednarodni tekmovalni uspehi na svetovnem prizorišču sploh niso edini kazalec ravni smučarske kulture, ki je že od Valvazorjevih časov naprej štela za del slovenske nacionalne identitete. Kljub temu da se je »vihar polegel«, je treba priznati, da je slovenska smučarska kultura v vseh njenih pojavnih oblikah (začetno smučarsko izobraževanje, rekreativno smučanje otrok, mladih in odraslih, sistem selekcije najboljših) »oblastno« zanemarjena. Cene smučarskih vozovnic so temu samo še nekaj dodale.

Zdi se, da je uničujoči rez, ki je porušil vse temelje celostne smučarske kulture, pred leti naredila državna administracija, ko je ukinila šolo v naravi. Šola v naravi (ŠN), ki je trajala od 7 do 10 dni (odvisno od šole in ravnateljev), je bila povezovalni vzgojno-izobraževalni proces, kjer so se izgubljale meje med posameznimi vzgojno-izobraževalnimi vsebinami. Osrednja vsebina tako imenovane zimske šole v naravi je bila učenje smučanja in spoznavanje z drugimi gibalnimi dejavnostmi na snegu in ledu.

Šola v naravi nikoli ni bila obvezna, zato so bile vedno težave s sistemskim financiranjem te učne oblike. Kljub temu so vodstva osnovnih šol največkrat zagotavljala finančna sredstva za vse otroke, ker so po vzgojni in strokovni plati menila, da je za vzgojo in izobraževanje otrok potrebna. Na nekaterih šolah so učencem organizirali šest, sedem in celo več šol v naravi. Gospodarska kriza je bila vedno hujša in vedno manj je bilo denarja. Država (poslanci, predstavniki ljudstva) so bili šoli v naravi vedno manj naklonjeni.

Uničujoči rez je bil strokovno-politične narave in strokovno-politični spodrsljaj. »Država« ni hotela financirati ŠN, ker je bila strokovno slepa, hkrati pa je Zavod RS za šolstvo leta 1984 izdal spremljajočo oportunistično listino učnemu načrtu, po katerem je bila ŠN opredeljena kot del razširjenega programa, tako imenovani nadstandard, ki ni obvezen. Pozneje je zavod za šolstvo šolam naložil, da morajo obvezno organizirati eno ŠN, ki pa za vse učence ni obvezna. Seveda je bilo pričakovati, da bodo šole opuščale tako imenovano zimsko šolo v naravi, ker je veliko dražja od poletne. Hkrati pa žičničarji nimajo posluha za znižane (brezplačne) vozovnice šolarjev v naravi; ne razumejo, da gre za naložbo v kupce, ki bodo čez desetletje in več polnili žičničarske blagajne.

Po podatkih Zavoda za prosvetno pedagoško službo v območju ljubljanske organizacijske enote v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja samo šest šol ni organiziralo ŠV. Večina je imela tudi zimsko šolo v naravi, kjer so se učenci učili smučarskih veščin. Zimska ŠN se je iz ljubljanskih šol širila po vsej Sloveniji. Celo vrtci so prirejali smučarske tečaje za svoje varovance in »gradili« kupe snega za »smuk«. Mnoge šole so nabavljale lastno smučarsko opremo za svoje učence oziroma starše, ki tega ne bi zmogli. In kar se Janezek nauči, ima navadno rad in počne vse življenje.

Hkrati pa so iz množice šol v naravi nastajala osnovnošolska in srednješolska občinska, področna in državna smučarska tekmovanja, na katerih so smučarski strokovnjaki lahko izbirali talente in jih vključevali v »svoje« področne specializirane alpske smučarske šole. Slovenska smučarska kultura je bila na vrhuncu, čedalje bolj smo postajali smučarski narod (vključno z množično akcijo Podarim – dobim in Rifletovim šalom). Zanesljivih statističnih podatkov o številu učencev, ki se dandanašnji učijo smučati, nimam.

Po nekaterih ocenah lahko le ocenjujemo, da se v šoli uči smučanja kvečjemu desetina osnovnošolskih učencev, za drage zasebne tečaje smučanja pa skoraj obubožani demos nima denarja. Celo v smučarskih centrih, kjer imajo otroci pred nosom smučišča in žičnice, župani in občinski sveti ne poskrbijo, da bi svoje male občane navdušili za smučanje in jih odtegnili od računalnikov. Žal! Na prste ene roke je mogoče prešteti župane in občinske svete, ki so »na svoji zemlji« zagotovili učencem brezplačno smučanje. Ne pričakujmo tega od »kapitalističnih« pridobitnih podjetij, ki se grebejo za vsak evro. Smučarska kultura pa počasi propada…

Kdo je naredil »uničujoči rez in porušil vse temelje« smučarske kulture, prepuščam presoji bralcev. Dejstva so preveč očitna in zgovorna. Dopuščam pa seveda možnost, da vsako lahko misli po svoje.

Silvo Kristan, Podkoren