Tu bog ne more pomagati. To je že skoraj genski zapis. Zjebati drugega, četudi je tvoj partner. In zadnjo nedeljo je bog res počival. Oziroma je ostal na severni strani Alp in sta mu dol visela naša junaka Tina Maze ter Peter Prevc. V nedeljo smo dobili dober poduk. Če boga ni naši strani ali če ga hočeš prinesti okrog, obstaja le en način. Treba je zmagati. V nedeljo sta imela tako Tina kot Peter le eno nalogo. Biti prva. Kar je popolnoma fer. Če si najboljši, moraš to pokazati na zadnji tekmi. Z zadnjo vožnjo in z zadnjim skokom. Oba v svojih paradnih disciplinah: v veleslalomu in smučarskih poletih. Vse drugo so prazna sholastična masturbiranja.

Vendar smo v nedeljo dobili še enkrat na najbolj pojavni ravni dokaze, zakaj nam ne uspe. Zakaj v odločilnih trenutkih izgubimo. Najprej se zjebemo sami. V kolektivnih športih se to imenuje zavist, egoizem, zamere in prepričanje, da je posameznik premalo cenjen. Ko naši kot po tekočem traku izgubljajo odločilne tekme v košarki, rokometu in nogometu, se na koncu vedno izkaže, da ni bilo kemije. Ni bilo kolektivnega duha. Bil je strah. Bežanje od odgovornosti. V zadnji minuti si nihče ne upa prevzeti odgovornosti. Poskrijejo se po terenu.

V individualnih športih so seveda vsi nasprotniki. Juriju Tepešu je Peter konkurent tako kot Freund. In obratno. Lahko se potem nosijo po ramenih, ampak v zraku si sam. In če ti uspe idealen skok, ne boš jokal. Zanimivo pa je, da ti to uspe le enkrat v sezoni. In to takrat, ko ti načelno ne bi smelo uspeti.

Potem pa so jasno razlogi zunaj nas. Zarote velikih, pristranski sodniki, ključni odstopi in posiljene tekme. Govorimo o zamujenih priložnostih. Tako kot lahko novejšo zgodovino Slovenije interpretiramo kot dvajset let zamujenih priložnosti. Dvajset let zdrsov. Logično, če hočeš premagati velike in prinesti okrog boga, ti preostane le ena pot. Da si daleč najboljši ali pa zmagaš na zadnji tekmi. Skratka, da ti pred odločilnim koncem ni potekel rok trajanja…