Temu pritrjuje dejstvo, da je v lanskem letu na cestah držav EU umrl le en odstotek ljudi manj kot leto prej. Ali drugače – na cestah EU je življenje v enem letu pustilo kar 25.700 ljudi, kar pomeni, da so lani zahtevale 51 smrtnih žrtev na milijon prebivalcev in da je na njih vsak dan umrlo skoraj 70 ljudi. Ali še malo drugače: v povprečju je lani v EU na cestah v dveh dneh in dobrih treh urah umrlo toliko ljudi kot v nedavni tragični nesreči nemškega letala!

Če bi lanske smrtne žrtve primerjali z letom 2011, bi bila številka na prvi pogled morda lepša, saj se je število zmanjšalo za 5000 ali 16,3 odstotka, a po drugi strani to pomeni, da močno zaostajamo za v tistem letu zastavljenem ciljem, ki je, da bi med letoma 2011 in 2020 število smrtnih žrtev na evropskih cestah zmanjšali za polovico. Za kaj takega bi bil potreben vsakoletni napredek v višini približno sedmih odstotkov, kar smo v letih 2012 in 2013 malenkost celo presegli, lani pa torej premočno zaostali. Zato se je vsekakor treba pridružiti pozivu evropske komisarke za promet Violete Bulc, da nas morajo ti podatki predramiti. Vsaka številka namreč predstavlja osebo, ki je na cesti izgubila življenje. Pa poskusite šteti do 25.700 in si pri vsaki številki zamislite znanca, prijatelja, človeka – če se pri vsakem zamudite le dve sekundi, boste šteli več kot 14 ur! To pa je že malce drugače, kot le zapisati, da je umrlo 25.700 ljudi, kajne?

In Slovenija? No, tu lahko gledamo na kozarec z obeh zornih kotov. Na pol prazen je, če v ospredje postavimo dejstvo, da smo z 52 smrtnimi žrtvami na milijon prebivalcev še vedno slabši od evropskega povprečja, na pol poln pa, če poudarimo, da je bilo lani smrtnih žrtev v primerjavi z letom 2013 manj za 14 odstotkov.