Nenavadna zamisel je te dni zakrožila v zapisih po spletu, zamisel, katere avtor je Vladimir Jakunin, predsednik Ruskih železnic. Gre za njegov megalomanski načrt, ki bi v končni fazi z neprekinjeno cesto povezal London v Veliki Britaniji z New Yorkom v ZDA. Glavno vlogo bi pri tem odigrala prav Rusija, ki bi čez svoje celotno ozemlje potegnila novo avtocesto in nato svojo vzhodno mejo prek Beringovega morja povezala z Aljasko. To bi storili bodisi s predorom pod morjem bodisi z mostovi, kar bi bil največji izziv, saj najkrajša morska razdalja med Sibirijo in Aljasko znaša 88 kilometrov. »Šlo bi za meddržavni in medcivilizacijski projekt. Projekt, ki bi bil svetovna 'zona prihodnosti', pri kateri bi preizkusili številne nove tehnologije,« je povedal Jakunin in dodal, da bi bila cesta na ruskem ozemlju dolga dobrih 10.000 kilometrov.

To pomeni, da bi po njem potekala polovica celotne trase – skupna dolžina ceste bi bila namreč 20.777 kilometrov, s čimer pa to še ne bi bila najdaljša cestna povezava na svetu. Za najdaljšo, čeprav sploh ni sklenjena v eno, namreč velja vseameriška cesta med severom Aljaske in jugom Čila, ki jo je s tem nazivom potrdila tudi komisija Guinnessove knjige rekordov. Za omenjeno »prekinitev« je krivo približno 100 kilometrov dolgo območje deževnega pragozda med Kolumbijo in Panamo, sicer pa je cesta skupno v svoji najkrajši trasi dolga 25.800 kilometrov (neuraden podatek), celotno omrežje, ki ga uradno vodijo pod omenjenim imenom, pa kar 48.000 kilometrov.

Prvi so bili Mehičani

Prvi zametki konceptov kopenske povezave skrajnih točk obeh ameriških celin so se pojavili že na prvi vseameriški konferenci leta 1889, ko so govorili o možnosti železniške povezave. Do omembe ceste so nato morala miniti še dobra tri desetletja, slabih 15 let pozneje pa so Bolivija, Čile, Kolumbija, Kostarika, Gvatemala, Honduras, Mehika, Nikaragva, Panama, Peru, Salvador in ZDA podpisali konvencijo o vseameriški avtocesti, s čimer so se strinjali z začetkom gradnje. Prva država, ki je izpolnila svoj del dogovora, je bila leta 1950 Mehika, prvi del ceste pa je povezoval mejo z ZDA in prestolnico Ciudad de Mexico.

A medtem ko je Mehika svoj del končala dokaj hitro, se je gradnja drugih delov precej vlekla, pri čemer je veliko časa in energije šlo tudi za načrtovanje morebitne gradnje ceste skozi že omenjeni, na najkrajšem delu dobrih 100 kilometrov dolg pas med Panamo in Kolumbijo, tako imenovani Darien Gap. A po desetletjih naporov ceste v tej divjini še ni in je verjetno tudi nikdar ne bo – zadnje napore je leta 1994 ustavilo poročilo posebne agencije Združenih narodov, iz katerega je bilo razvidno, da bi gradnja ceste povzročila preveliko škodo za okolje. Med drugim bi se skrčil deževni pragozd, povečala bi se verjetnost širjenja tropskih bolezni, grobo bi se poseglo v življenjski prostor številnih plemen, ki živijo na tem območju, ob tem pa bi cesta precej olajšala delo preprodajalcem z mamili. Tako se bo severni del panameriške ceste verjetno še zelo dolgo ali kar za vselej končal pri mestu Yaviza v Panami, južni pa začel pri mestu Turbo v Kolumbiji.

Največji življenjski izziv

A dejstvo, da celostne vseameriške cestne povezave sploh ni, še ni ustavilo številnih avtomobilskih popotnikov in pustolovcev, da razdalje od skrajnega severa do skrajnega juga ne bi premagali. Prvega izziva, prečkanja Darien Gapa, sta se leta 1960 lotila panamska antropologinja Reina Torres de Arauz in njen mož Amado Arauz, ki sta s terenskim vozilom za razdaljo potrebovala skoraj pet mesecev! Vmes sta si morala pot utirati s sekanjem grmičevja, reke in potoke sta prečkala s pomočjo improviziranih mostov iz palmovega drevja, pomikala pa sta se s povprečno hitrostjo 200 metrov na uro vožnje. Še 12 let od omenjenega dogodka pa je moralo miniti, da so z avtomobili premagali celotno pot od severa do juga. To je uspelo ekspediciji 60 pustolovcev pod vodstvom Johna Blashforda - Snella, ki je ravno omenjenih sto kilometrov divjine označil celo za največji izziv v življenju, čeprav je kot priznani raziskovalec doživel marsikaj. Pri tem jim je ponagajalo še vreme, saj je sezonsko deževno obdobje nastopilo bolj zgodaj kot običajno, zaradi česar so vozila (range roverji) obstala zakopana v blatu. »Zadnje osi vozil je dobesedno razneslo,« se reševanja spominja Blashford - Snell, čigar odpravi so rezervne avtomobilske dele naknadno iz zraka dostavili s posebnimi padali, kasneje pa so vozila skozi najtežavnejša območja pretovorili s pomočjo posebnih napihljivih čolnov. Na koncu jim je uspelo, čeprav je polovica odprave zbolela ali utrpela poškodbe.

Zadnji medijsko najbolj izpostavljen poskus vožnje po vseameriški cesti pa poteka v tem trenutku. Začel se je že pred dvema letoma, krivca zanj pa sta zakonca Erica in Sam Christiansen iz Salt Lake Cityja. Oba sta od nekdaj sanjala o potovanjih, a si jih zaradi pomanjkanja časa nista mogla privoščiti, dokler nista pred dvema letoma pustila službe, prodala imetje in se podala na pot. »Dotlej sva večino najinega časa namenila poslu, hrepenela pa sva po času, ki bi ga imela zase – to je nekaj, česar si z denarjem ne moreš kupiti. To popotovanje je sploh posebno doživetje, saj zapraviš relativno malo denarja, vidiš pa ogromno. Eno leto sva porabila za načrtovanje, nakup pravega vozila in podobno, a je bilo vseeno vse skupaj podobno skoku v neznano. Zdaj lahko rečeva, da živiva svoje sanje,« je povedala Erica Christiansen. Par naj bi popotovanje sklenil maja letos.

In znameniti Darien Gap? Poskusila sta, a ni šlo, zato so jima vozilo na drugo stran dostavili z ladjo.