Skupina MI2 je na sceni že dve desetletji, v tem času pa je izdala številne albume, pesmarico in biografijo, počasi pa člani tudi že razmišljajo o predaji žezla rokovskih velikanov mlajši generaciji. A bodo pred tem občinstvu predstavili še glasbeno-dokumentarni film Kdo=MI2?, ki je nastal na pobudo režiserja Rudija Urana. Film bodo v ponedeljek premierno predvajali v ljubljanskem CUK Kino Šiška.

Že veste, kdo so MI2?

Podobno je kot v filmu Osumljenih pet, ko se do konca ni vedelo, kdo je Keyser Söze. Naslov pa je posledica najbolj butastega vprašanja, ki so nam ga zastavljali – zakaj ime MI2, če nas je pa v skupini pet. Režiser Rudi Uran je našel izvirno različico tega vprašanja.

So v filmu prikazani tudi dogodki iz zaodrja in vašega zasebnega življenja?

Film predstavlja naše ustvarjanje v letu 2014, ko nas je Rudi s kamero spremljal pri vsem, kar smo delali – veliko smo nastopali, vadili, pilili material za album Čista jeba, imeli pa smo tudi kakšen piknik.

Kamera vas je torej spremljala pri vsakdanjem početju, dogodkov pa niste načrtno proizvajali?

Nič v tem filmu ni režirano. Situacije same so narekovale zgodbo filma. Edini načrtovani prispevek v filmu je intervju, ki ga je s Tonetom in mano opravil Miha Šalehar. Želeli smo dobrega sogovornika, ki zna postaviti prava vprašanja in tudi malce provocirati, če je treba. Ta del je neprecenljiv za film, v pogovoru smo odgovorili tudi na veliko vprašanj o tem, kako je bilo včasih, predstavili pa smo tudi pogled na aktualne dogodke.

Je bil po vseh albumih, pesmarici in biografiji film nekako naslednji logičen korak? Je bil načrtovan, ali je do njega prišlo po naključju?

Kar oboje…

Načrtovano naključje?

Logičen korak je bil, ker tudi drugi bendi po navadi to delajo na takšen način. Naključje pa je bilo v tem smislu, da se naša biografija ne bi zgodila, če ne bi prišla založba do ideje, da se jo napiše in izda, do filma pa ne bi prišlo, če ne bi nekega dne Rudi potrkal na naša vrata in rekel, da bi rad posnel film, mi pa smo se strinjali.

Se boste s pomočjo filma še dodatno povezali z občinstvom?

Zagotovo bomo poslušalcem razkrili več, kot smo jim doslej. Rumenemu tisku smo se vedno malce izogibali, v javnosti pa govorimo zgolj o glasbi. Malo informacij kroži o tem, kdo je poročen, kdo ima otroke in koga pestijo kakšne bolezni. Kdor ima rad našo glasbo in ga zanimamo tudi mi, bo v filmu izvedel malo več o nas.

Ste bili med snemanjem v kakšnem trenutku tudi zadržani?

Ne na način, da bi pazili, kaj govorimo in česa ne smemo povedati. A četudi je človek vajen odra, se pred kamero vede drugače. Rudi je potil krvavi pot, da je posnel dovolj zanimivega materiala, saj smo se večkrat sproščeno zabavali, ko pa je začel snemati, smo utihnili in molče strmeli predse. Najpogostejša šala zadnjega leta je bila, ko se je zgodilo kaj smešnega, češ, kje je zdaj Rudi, da bi to posnel. Dokumentarec bi pravzaprav moral biti narejen iz posnetkov, ki jih je zgrešil.

Se bo lahko morda poslušalec po ogledu filma bolj poistovetil z vami?

Nekateri zagotovo, hkrati pa bomo morda koga, ki nas je poznal zgolj z odra in imel določeno predstavo o nas, zdaj razočarali. V določenih scenah se namreč vedemo prav neumno. Ko smo dobro razpoloženi obiskali ene od toplic, so tam prisotne mame otrokom zakrivale oči. To so kadri, ki bi lahko koga motili, čeprav menim, da večina naših poslušalcev ni takšnih puritancev.

Ste kakšen kader naknadno izrezali?

Vsi smo že toliko stari, da imamo vklopljeno minimalno mero samocenzure.

Ali menite, da ste vzorniki ali pa vsaj predstavniki malega človeka?

O takih stvareh je zelo nehvaležno soditi sam.

Pa predstavljate glas malega človeka?

Morda, če se kdo do te mere poistoveti z našimi besedili, a ne mislim, da imamo širši vpliv glede tega. Vidi se, da izhajamo iz preprostega okolja in da tudi zaradi tega nikoli nismo postali vzvišeni. Da smo ljudski in blizu malemu človeku, je zame vedno kompliment, saj kaže, da z nogami še vedno trdno stojimo na tleh in se zavedamo, da živimo v malem kurniku, kjer je kakršna koli misel na to, da si vreden več kot drugi, v osnovi obsojena na neuspeh.

Bi rekli, da ste ambasadorji Štajerske?

Čeprav zadnja leta za odtenek bolj uporabljamo knjižno slovenščino, se še vedno, ko odpremo usta, jasno sliši, od kod prihajamo. Na prejšnjem albumu smo Štajerski posvetili pesem Štajersko nebo, sicer pa to funkcijo, če nam jo dajo, rade volje prevzamemo. Sem pa zadnje čase opazil, da so Štajerci prevzeli vlogo Bosancev iz bivše Jugoslavije. Če mora biti nekdo smešen ali pa igrati idiota, bo to zagotovo lik Štajerca. Ne vem, zakaj je prišlo do tega, mislim pa, da je Štajercem v naravi, da se zafrkavajo tako na svoj kot na tuj račun.

Ste lokalpatrioti?

Da. In kadar pride kakšna ponudba za sodelovanje iz naših rodnih koncev, jo bomo vedno veliko raje sprejeli kot drugod. Z lokalnim vinarjem s Kozjanskega smo ravnokar sklenili sodelovanje, spomladi bomo na trg stopili s skupno blagovno znamko »MI2 špricar«, kar se nam zdi prav imenitno. Reklo se mu bo »MI2 sma špricar«, ker je špricar iz dveh sestavin: v gostilnah se bo kozarcem za dva decilitra reklo »mali pizdun«, tisti za tri decilitre bo »čista jeba«, v trgovinah pa bodo paketi s steklenicami vina in vode.

V napovedniku filma govorite o tem, zakaj vam ni (zares) uspelo že na začetku glasbene poti pred 20 leti. So vzroki za poznejši preboj v ustrezni zrelosti in predanosti ali pa so k temu pripomogle še kakšne druge okoliščine?

Glasbenega posla smo se morali naučiti z ničle, saj smo bili v skupini fantje iz sosednje ulice, ki ob snemanju prvega albuma nismo imeli pojma o pravilih snemanja, strukturah pesmi ali odnosu do medijev. Vedno smo bili osamelci, pod okrilje nas nikoli ni vzela nobena založba, ki bi poskrbela za vse, nam pa bi prepustila avtorsko ustvarjanje. Da smo se naučili zakonitosti delanja glasbe, smo potrebovali skoraj deset let, v približno tem času pa nam je uspel tudi preboj na velike odre. A ko nam je postalo jasno, kako se dela, s teh odrov nismo sestopili.

Je torej zdaj čas, ko vam gre najbolje v karieri?

Delovanje v glasbi je posel na dolgi rok, v katerem moraš ljudi prepričati, da jim imaš nekaj povedati, in jih s tem pritegniti. Tako bodo poslušalci ostali. Že od začetkov smo redno izdajali odmevne komade in sčasoma naredili izbor kakšnih dvajsetih pesmi, ki ljudi ne puščajo ravnodušnih – zaradi tega radi hodijo na koncerte in nam ostajajo zvesti. Vendarle pa pričakujem, da se bo kmalu pojavila generacija mladih rock bendov, ki bo od nas prevzela žezlo in nas počasi nadomestila. Mi smo namreč od mladih, ko začnejo resneje poslušati glasbo, starejši že skoraj dvajset let. Neizogibno se približuje čas, ko bomo malo manj prisotni na glasbeni sceni.

glasba film MI2 Jernej Dirnbek intervju Rudi Uran