Najpomembnejša alineja tega člena nalaga »podreditev vseh posegov v spomenik in njegove enote ohranjanju spomenika v obliki, legi, gabaritih, konstrukciji, materialih, strukturi in barvni podobi«, za spomenike z vrtnoarhitekturnimi vrednotami pa v 4. točki dodatno vpeljuje varstveni režim, ki določa: »varovanje, ohranjanje in rekonstruiranje elementov oblikovane narave, vrtnoarhitekturne kompozicije z vsemi strukturnimi prvinami in medsebojnimi razmerji med grajenimi in vegetacijskimi prvinami«. Kljub popolnoma jasnim formulacijam in nedvoumni intenci odloka, da se Plečnikovo delo v Ljubljani dosledno in z vsemi strokovnimi sredstvi, ki jih ima država s svojimi aparati na voljo, učinkovito varuje, se pri stadionu to ni zgodilo. Prav nasprotno. Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – Območna enota Ljubljana ne le, da ni storil tega, kar bi po naravi svojega poslanstva moral, temveč je ubral drugo, po moji presoji povsem zgrešeno pot.
Če poenostavim, je postopek za investitorja, ki se loti prenavljanja objekta, kakršen je Plečnikov stadion, naslednji: območno enoto zavoda mora zaprositi za kulturnovarstvene pogoje ravnanja s spomenikom. Ko jih prejme, mora na podlagi določil pogojev izdelati načrt prenove. Načrt ali projekt mora nato predložiti zavodu, v našem primeru območni enoti Ljubljana, ta pa po temeljiti presoji, ko ugotovi, da je projekt upošteval pogoje, izda kulturnovarstveno soglasje. Zaradi številnih nasprotujočih si informacij v javnosti v zvezi s tako imenovano prenovo bežigrajskega stadiona sem si ogledal projekt prenove stadiona, ki ga je dala skupini arhitektov in drugih sodelavcev izdelati družba Bežigrajski športni park in ga leta 2011 poslala zavodu, območni enoti Ljubljana, v presojo. Družba BŠP je dobila od območne enote Ljubljana dne 4. marca 2011 soglasje k projektu, natančneje, da projekt ustreza, v celoti upošteva kulturnovarstvene pogoje, ki jih je ista območna enota izdala 24. marca 2010. Po podrobnem ogledu projekta sem prišel do popolnoma drugačnega sklepa. Načrtovalci projekta v pretežnem delu sploh niso upoštevali kulturnovarstvenih pogojev, še huje, projekt popolnoma, v vseh prvinah odstopa od temeljnih intencij in dikcije odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena. In se vprašal, kako neki je mogel tak projekt dobiti zavodovo soglasje, saj pogoje evidentno krši. Zato sem šel po sledi izdanih dokumentov in prišel do poraznih ugotovitev.
Za izdajo pogojev je torej odlok odločilen dokument, ki bi ga moral zavod s strokovnimi študijami in ukrepi nadgrajevati do najmanjših podrobnosti, ne pa investitorju omogočiti, da na zaščitenem objektu najvišje kategorije izvaja posege, ki jih odlok izrecno ne dopušča. Pogoji območne enote zavoda so napisani izredno pomanjkljivo, preohlapno, tako da so bili za investitorja prenove stadiona premalo zavezujoči, kar je seveda do kraja izkoristil, povejmo naravnost, zlorabil jih je. Pogoji se kar izognejo nekaterih bistvenih delov z odlokom zaščitene Plečnikove dediščine in dopustijo posege, ki jih odlok ne dovoljuje, torej ne zagotavljajo ohranjanja in varovanja celovitosti arhitekture, njenih delov, detajlov in krajinske ureditve kompleksa Plečnikovega stadiona.
Vzemimo samo tri primere, ki naj kar mogoče preprosto pokažejo, kako malomarno je zavod ravnal pri pisanju pogojev z opredelitvijo ključnih sestavin stadiona. Odlok in za njim pogoji opredeljujejo zaščito vedut na stadionu posebej za poglede z vzhodne in jugovzhodne smeri, na stadionu pa ščitijo dominantnost velike tribune ali gloriete. Kako more zavod v projektu BŠP povsem spregledati masivno visoko poslovno stolpnico ob južnem stadionskem zidu in tri stanovanjske stolpiče tik ob severnem zidu, ki popolnoma spreminjajo zaščitene poglede na izvirno stadionsko kompozicijo? Dalje, kako da zavod ne opazi, kako dvonadstropni prekriti tribuni povsem izničita dominantnost velike tribune? Toda izvirni greh za načrtovane nadstropne tribune je spet v pogojih, ki so jih izdali investitorju. Ti mu izrecno dovoljujejo prekritje tribun.
Prekritje pa je mogoče le, če ne opaziš Plečnikovih dveh drevoredov, ki jih je dal izvirno zasaditi na stadionu. Resnici na ljubo se odlok opredeljuje samo do drevoreda kroglastih javorjev vzdolž vzhodne stadionske stebriščne lope ob Dunajski cesti, kar pa zavoda, območne enote Ljubljana, nikakor ne odvezuje, da ne bi opazil preostalih treh: severnega, ki poteka od gloriete vzdolž sedežnih tribun vsaj do konca severnega godbenega paviljona, enakega (simetričnega) na južni notranji strani zidu in drevoreda, ki je skoraj v celoti ohranjen, ob južni zunanji strani zidu. Toda, če ne »opaziš« drevoredov na notranji strani stadiona in v pogojih ne omeniš, da jih je treba ščititi kot bistvene prvine Plečnikovega krajinskega oblikovanja, potem je pač mogoče prekritje tribun.
Pogoji dalje dopuščajo delno poglobitev dna arene. To je drobno, komaj opazno odstopanje od dikcije in duha odloka, ki pa investitorju in njegovim načrtovalcem omogoči ne le popolno uničenje (odstranitev) Plečnikovih izvirnih sedežnih tribun in obeh godbenih paviljonov, ki jih odlok našteje med stadionskimi prvinami, ki ji je treba brezpogojno ščititi, temveč si dovolijo izkop kakšne tri etaže pod zemljo pod skoraj celotno stadionsko parcelo za podzemne garaže in druge servisne objekte. Komu mar, kje se je medtem izgubila izvirna Plečnikova arena. Da bi bilo tudi zadnjemu laiku jasno, za kakšne radikalne posege gre pri »prenovi« stadiona, samo tale ilustracija: na risbi prereza stadiona v smeri vzhod-zahod sta na projektu na listu dolžine kakšnih 120cm vrisani stebriščna lopa in velika tribuna (glorieta). Prva meri v prerezu 2x2cm, druga pa 4x4cm, vse drugo zavzemajo orjaške novogradnje. Zavod, območna enota Ljubljana, bi moral zaradi teh najbolj grobih kršitev, pa tudi vseh drugih, ki jih ne morem niti našteti na prostoru, ki mi je odmerjen, tako njihovih pogojev kot odloka odločno zavrniti in ne izdati soglasje k projektu, v katerem brez ene pripombe, očitno tudi brez senčice slabe vesti zapiše, da je projekt izdelan skladno s pogoji. Ob tem se sprašujem, le kakšno grozodejstvo bi si moral izmisliti na stadionu načrtovalec »prenove«, da ne bi dobil soglasja zavoda.
Zavodovo soglasje k takšnemu projektu, kakršnega je predložil investitor, je dejanje, ki se ne bi smelo nikdar zgoditi. Državna ustanova si je privoščila flagrantno kršitev najvišjega pravnega akta, ki ščiti delo arhitekta Plečnika v Ljubljani, najprej s pogoji, ki jih je izdala, in potem še z v nebo vpijočim soglasjem k projektu, pri katerem bi vsakdo, ki je že kdaj videl kak načrt, takoj uvidel drastična odstopanja od dovoljenega. Soglasje ni le zavajajoče do javnosti, je norčevanje iz zdrave pameti in obstoječe zakonodaje. Ministrstvo za kulturo bi po moji presoji moralo pri priči razveljaviti oba sporna zavodova dokumenta, pogoje in soglasje k projektu, direktor območne enote Ljubljana, Boris Vičič, ki ju je podpisal, pa nepreklicno odstopiti s položaja.
PROF. DR. PETER KREČIČ