Se je tak prizor zares zgodil? Ne. A najbolj nenavadno je pravzaprav to, da se ni. Zadnja leta v medijih brez problema zasledimo, da po mnenju o cepivih povprašajo kar miss lepotnega tekmovanja, o podnebnih spremembah matematika, o domnevnem pršenju kemikalij z letal pa Jožeta z Dolenjske, ki ima hišo na samem in redno zbira dokaze: fotografira nebo.
S takšno medijsko obravnavo se v javnosti ustvarja vtis, da so mnenja deljena, kar pa seveda ne drži. Stroka je skoraj povsem soglasna, da človek vpliva na podnebne spremembe, da je cepljenje eden izmed najučinkovitejših zdravstvenih posegov sploh in da letala za seboj puščajo »le« ogromno izpušnih plinov in vlago. Če se bo kdo od bralcev obregnil ob besedno zvezo »skoraj enotna«, naj opozorim, da so mnenja deljena tudi o holokavstu. Obstaja sicer splošen konsenz, da je bil ena najhujših grozot v zgodovini človeštva, najdejo pa se tudi posamezniki s teorijo, da gre pri holokavstu za sionistični konstrukt. K sreči mediji ob dnevu holokavsta v imenu »uravnoteženega poročanja« v studio ne povabijo preživelega juda iz Auschwitza in mladega neonacista, da bi povedala vsak svoje mnenje o tej materiji.
Pri nasprotovanju znanstvenim ugotovitvam nastajajo prav nenavadne »koalicije«. Vpliv človeka na podnebne spremembe zanikajo tako (internetni) anarhisti kot na drugem koncu političnega spektra zagrizeni zagovorniki »prostega trga«, seveda pa tudi korporacije, ki najbolj onesnažujejo ozračje. Vsi našteti utemeljujejo, da si je podnebne spremembe izmislila »država«, da bi lahko uvedla še kak nov davek in nadzorovala državljane. Prav tako pri nasprotnikih cepljenja najdemo ljudi različnih nazorov, čeprav gre pri teh vendarle večinoma za razmeroma dobro situirane ljudi, ki (zaenkrat) še živijo v varnih območjih.
Renata Salecl v knjigi Izbira opozarja, da so v času, ko se javno zdravstvo krči, v porastu samozdravljenje in različne oblike zdravilstva. »Svobodnemu in odgovornemu posamezniku« se prepušča celo odločanje o za zdravje pomembnih vprašanjih, četudi za odločanje o tem ni strokovno usposobljen. Tudi tu gre iskati vzroke za reakcije ljudi, ki postanejo nenadoma strokovnjaki za cepiva, istočasno pa menijo, da je vse zdravnike podkupila farmacija. Ko si zlomijo roko ali prebijejo arkado, pa pohitijo k prav istim zdravnikom.
Ampak, seveda, kot je zapisal že Joseph Heller: »Samo zato, ker si paranoičen, še ne pomeni, da ti ne sledijo!« Farmacevtske korporacije so podjetja, ki si želijo čim večjega dobička, prodajajo tudi zdravila, ki jih ne potrebujemo, ustvarjajo paniko pri epidemijah ipd. Tudi države po svetu imajo na grbi marsikatero skrito in zelo neprijetno delovanje, zato se tudi precej »teorij o zaroti« na koncu res potrdi kot zarota. Ali pa zanimanje za zarote celo namerno spodbujajo. Noam Chomsky razkriva obstoj dokumentov iz šestdesetih let, v katerih Pentagon svetuje ameriški vladi, naj vsake toliko časa v javnost spusti kakšno informacijo v zvezi z umorom Kennedyja, da bi ljudi odvrnili od postavljanja aktualnejših vprašanj.
In seveda je razumen dvom v strokovnost in znanost povsem na mestu, saj je na tem dvomu znanost dejansko utemeljena. Znanost je namreč zelo kompetitivna veda, v kateri se vsako novo raziskavo velikokrat preveri prav z namenom, ali je njena dognanja mogoče ovreči. Prav to se je zgodilo tudi z raziskavo, ki je ugotovila, da cepiva povzročajo avtizem. Zelo hitro so jo ovrgli, saj ni zadostila znanstvenim kriterijem, pa še njen avtor je bil v konfliktu interesov. Dokazi, ki jih je dal na mizo, so padli. S tem je bilo konec te zgodbe … no, vsaj za znanstvenike. Pripadniki »medicinske univerze Google« jo še kar naprej navajajo.
Ironija je seveda, da slednji s tem pomagajo doseči prav nasprotno od želenega. Isti ljudje, ki so strašansko »zaskrbljeni« za podnebje in dnevno na družabnih omrežjih objavljajo fotografije »kemičnih sledi« letal, mirno dopuščajo, da jim pred vrati gradijo cementarne in termoelektrane, ki imajo dokazane in znanstveno potrjene smrtonosne učinke na ljudi in okolico. Prav tako tisti, ki »ne verjamejo« v cepljenje, predstavljajo hudo zdravstveno tveganje, največje za dojenčke, ki se še ne morejo cepiti, ali za ljudi, ki se niso mogli cepiti zaradi utemeljenih zdravstvenih razlogov. In ne samo to. S svojo držo ponujajo farmacevtski industriji in zdravnikom lahek izhod, saj lahko ti le zamahnejo z roko, da se s takšnimi čudaškimi (ali enostavno sebičnimi) argumenti ne bodo ukvarjali.
Če bi, na primer, priznali, da je cepljenje izjemno učinkovito, da pa je treba še bolj intenzivno bdeti nad raziskavami, zmanjševati možnosti stranskih učinkov in stalno preverjati, proti katerim boleznim bo cepljenje obvezno, bi jih dejansko morali vzeti zares in mogoče celo kaj spremeniti v svojem delovanju. Hm, človek se vpraša … če niso mogoče prav »proticepilci« na plačilnem spisku velikih farmacevtskih družb?