Najnevarnejši razbojnik na Slovenskem pod ključem

Kranj, marca. V neki hiši na Stari cesti ob Savi v Kranju stanujejo Batičevi, pri katerih se je pred kratkim skrival Hacetov pajdaš Strmole. Batičevi menda niso vedeli, koga so skrivali, a za njegovo skrivališče so kmalu zvedeli kranjski stražniki. Pred dnevi so Strmoleta aretirali in izvedeli tudi, da se je večkrat zglasil pri njem neki svetlolasi mladenič, s katerim je imel dolge pogovore. Batičevi so povedali stražnikom, da je tudi večkrat prenočil pri Strmoletu.

Stražniki so po opisu takoj spoznali, da je šlo za razbojnika Antona Haceta. Zato so naročili Batičevim po aretaciji Strmoleta, naj takoj obvestijo stražnico, če bi se njegov pajdaš spet pojavil. Sumljivi mladenič se je v sredo 13. t. m. zvečer res spet pojavil pri Batičevih in vprašal po Strmoletu. Batičevi so ga sprejeli, niso pa mu povedali, da je bil Strmole aretiran, marveč so dejali, da se bo kmalu vrnil. Fant je odšel v Strmoletovo sobo, kjer je sedel na stol, medtem pa so Batičevi hitro poslali iz hiše nekega otroka na stražnico javit, da je sumljivi mladenič spet prišel. Novica, ki jo je prinesel na stražnico otrok, je povzročila tam seveda veliko živahnost. Po kratkem posvetovanju sta bila določena stražnika 32letni France Medle in 30letni Gojmir Kremžar, da gresta v levji brlog. Ko sta se previdno približala hiši, sta hitro skočila v sobo in planila na razbojnika. Prvi stražnik je pograbil razbojnika za vrat in mu zasukal glavo, drugi pa ga je popadel od zadaj in mu skušal spodnesti noge. Razbojnik je bil silno presenečen, vendar se je na mah zavedel nevarnosti. Zbral je vse svoje moči in se skušal otresti stražnikov, ki pa nista popustila. Naenkrat pa je razbojnik zarjul, kajti posrečilo se mu je iztrgati stražniku roko, s katero je bliskovito segel v žep. Iz žepa je potegnil samokres in ustrelil. K sreči se je enemu izmed stražnikov posrečilo zgrabiti ga za roko in mu jo potisniti k lastnemu životu. Hace pa je vseeno streljal in toliko ukrivil prste, da je krogla udarila prvemu stražniku v nogo nad kolenom, z drugo kroglo pa je pogodil njegovega tovariša v nogo pod kolenom. Stražnika kljub poškodbi nista popustila in sta ga slednič res podrla. Na strele so prihiteli v stanovanje bližni sosedje, ki so priskočili vrlima stražnikoma na pomoč. Razbojnik je bil silno upehan, saj je trajala borba že kakih dvajset minut. Naposled se je posrečilo Haceta pritisniti ob tla, nato pa so ljudje prinesli vrvi, s katerimi so ga krepko zvezali.(...)

Domovina, 21. marca 1940

Razbojnik Hace in tovariši pred sodiščem

Ljubljana, 31. marca. V bivši porotni dvorani na ljubljanskem sodišču se je ob pol 9. dopoldne začela razprava proti razbojniku Antonu Hacetu in proti njegovim zločinskim pomagačem. Samo okrog 100 vstopnic je sodišče oddalo za občinstvo. Galerijo so zasedli pravniki in odvetniki.(…)

47 Hacetovih zločinov

Anton Hace je zakrivil roparski umor po 167/II, točka 4, ko je umoril Avpiča, pet zločinov po čl. 1, točka 7, zakona o zaščiti javne varnosti, ko je streljal na orožnike, eno zločinstvo tatvine in zločinstvo razbojništva, 39 primerov zločinstva tatvine, eno zločinstvo poizkusa tatvine, en prestopek zoper osebno prostost in varnost in en prestopek zoper javni red in mir, torej skupaj 47 zločinov.(…)

Kako je postal Hace velik zločinec

Obtožnica navaja, da se je Hace rodil kot sin malega posestnika v Podcerkvi na Notranjskem. Njegova mati je bila dobra gospodinja, njegov oče pa je bil vdan pijači in se za družino ni brigal. Osnovno šolo je obtoženi Hace obiskoval v Starem trgu pri Rakeku, kjer je dobro uspeval. Končal je osem razredov in nato dobil službo hlapca pri gostilničarju Alojziju Obersnelu na ljubljanskem Rožniku. Tu je prvič zašel na slaba pota. Svojemu gospodarju je utajil 1000 Din in nato pobegnil. Od tega časa Hace ni imel več stalne službe. Pohajkoval je po raznih krajih Slovenije in se samo tu pa tam lotil kakega poštenega dela, postal pa je strasten tihotapec. Prekupčeval je največ s saharinom in vžigalniki.(…)

Slovenski narod, 31. marca 1941

Hace obsojen v dosmrtno ječo

Ljubljana, 3. aprila. Čeprav je predsednik senata šele opoldne povedal, da bo zvečer izrečena sodba Tonetu Hacetu in listi niso več imeli prilike, da to objavijo, se je po mestu kmalu razvedela novica. In tako je že dolgo pred napovedano uro občinstvo navalilo na vrata sodne palače. Vstop pa so si priborili le tisti, ki so imeli izkaznice. Že teh je bilo dovolj, da so do zadnjega kota napolnili balkon in dvorano, v kateri so nekateri zlezli še na omare invalidskega arhiva, da bi bolje videli in slišali. Medtem, ko se je senat, ki se je že ob 16.30 zbral k posvetovanju, zakasnil za pol ure, je Tone Hace v živahnem razgovoru pričakoval prihod sodnikov, v dvorani, kjer je več stražnikov delalo red, pa so prav tako živahno ugibali, ali bo Hacetu naklonjeno, da bo ušel vislicam ali ne.(…)

Obsodbo je sprejel, ne da bi trenil z očesom

Objava sodbe je trajala poldrugo uro. Medtem ko je predsednik našteval, za katere delikte se je sodišče prepričalo o Hacetovi krivdi, Hace niti za hip ni pokazal na obrazu, kaj se godi v njegovi notranjosti. Le od časa do časa je potegnil iz žepa robec in si obrisal potni obraz. Bilo mu je vroče in je le včasih tesneje priprl oči. Med dolgim stanjem se je včasih prestopil in tedaj so zazvenele verige na njegovih nogah.(...)

Končno je predsednik prešel na objavo odmere kazni. Tudi tedaj, ko je Hacetu sporočil, da je za dva umora, za dve razbojništvi, za ponovne poskuse usmrtitve oblastnih organov in za številne tatvine in vlome obsojen v dosmrtno ječo in na trajno izgubo častnih državljanskih pravic, se Hace ni zganil. Šele potem, ko je od njega prešel na ostale, je Hace zopet potegnil robec in si obrisal nos, z desnico pa si je popravil koder, ki mu je silil v čelo.(…)

Slovenski narod, 3. aprila 1941