Vi o tem menda veste vse, medtem sem ugotovil, da bulvarski tisk budno spremlja to zvezo, in tako sem izvedel tudi, kako sta se spoznala in zaljubila, kako si je dal odcveteli roker tetovirati njeno podobo in se vsak konec tedna vračal v Slovenijo, včasih je šel celo večkrat na teden in se na koncu tako rekoč preselil v Ljubljano. In kako je nazadnje v teh dneh, ob objavi novice o njunem razhodu, globokoumno izjavil, kako »nikoli v življenju ne bo prekinil z Dubravko, ne glede na to, ali bosta skupaj ali ne«.

Skratka, leto dni je lider Riblje čorbe hodil s Slovenko, jaz pa o tem nisem vedel nič! S tem da redno berem slovenske časopise in portale, pozorno spremljam, kaj se dogaja v Deželi, niso mi ušli niti zunajzakonski otroci ljubljanskih nadškofov niti perujska diploma iz šamanstva Violete Bulc, z ne vem kakšnimi vse traparijami iz slovenskih medijev sem tratil čas, medtem pa je Bora Đorđević praktično živel v Sloveniji, ne da bi se meni o tem sploh sanjalo!

Skoraj celo leto, kaj naj rečem, je Bora Čorba živel z dekletom v Ljubljani – natakar v bližnjem bifeju je že na pamet vedel, kaj pije, sosedje so ga zjutraj pozdravljali, spraševali, kdaj bo novi album – jaz pa sem za to izvedel šele, ko sta se skregala!

Moja pokojna babica je, kot najbrž vsaka babica na Balkanu, imela navado reči, da se vse v življenju vrača. A malokomu se je to tako maščevalo kot Bori Đorđeviću, junaku naših mladosti, ki je pel, da »za ideale ginu budale«, in potem konec osemdesetih – ko so se nekdaj bratski narodi odločili, da gredo vsak svojo pot – ponorel, se stlačil v tesno majico s pravoslavnimi ognjili, poveznil nase kokardo in si obesil velikanski križ, se ogrnil s srbsko zastavo in začel recitirati svoje bedne šovinistične trinajsterce, od katerih smo se najbolj zapomnili tistega o Slovencih: »Hoće da se otcepe bečki konjušari, pa neka se otcepe: šta će nam, u stvari?«

Globok padec, ki je sledil, je verjetno najbolj žalostno poglavje v zgodovini jugoslovanskega rock'n'rolla: brezkompromisni pesnik beograjskega asfalta se je prelevil v Dobrico Ćosića s kitaro, borca za Veliko Srbijo brez Šiptarjev in pedrov – nekaj med četniškim vojvodo, pravoslavnim mistikom, novobeograjskim skinheadom in ljudskim guslarjem – in če bi kdo v teh slavnih devetdesetih rekel, da se bo nekega dne preselil med dunajske konjske hlapce, bi ga sam Bora Đorđević s kakšnim imbecilnim dvanajstercem poslal tja, kamor sodi.

Vse v življenju se vrača, bi rekle naše babice, in se je vrnilo tudi Bori Đorđeviću: petindvajset let po tem, ko je na srbskem podeželju okajene vaške frajerje razveseljeval s svojimi kilavimi rimami o dunajskih konjskih hlapcih, je četniški vojvoda kapituliral prav tam, kjer je najšibkejši, in se v svojem sedmem desetletju noro zaljubil v – mlado dunajsko konjsko deklo.

Življenje, jebiga, nekako vse samo uredi in razreši. Okrutnejše kazni za dotrajanega, sivega vojvodo se najbrž nihče ne bi spomnil, in vendar se tega nisem veselil privoščljivo, kot primerne kazni za četniškega bedaka: veselil sem se je izključno kot zmagoslavja običajne, dobre stare ljubezni. Lahko je patetična in davno iztrošena ta stvar z ljubeznijo in srcem, ki ne izbira, a jebeno, prav matematično točna. Zaman so bili Bori Čorbi vse kokarde, križi, ognjila, vojvodski naslovi in kilavi šovinistični verzi – pred Slovenko, oboroženo zgolj s trepalnicami, je kapituliral kot Slobodan Milošević v Kumanovem.

Zato me to ni šokiralo, ampak res razveselilo. Šokiralo me je nekaj drugega: spoznanje, da Slovenci v tem niso videli nobenega problema. Jebenti, če bi se Bora Đorđević zaljubil v Zagrebčanko in se po tistih verzih – »E moj druže zagrebački, eto nas kod vas u pljački« – preselil v Zagreb, bi na Hrvaškem razglasili izredne razmere, nesrečna Dubravka, če bi bila po kakšnem nesrečnem naključju Zagrebčanka, pa bi morala spremeniti identiteto in se s kompletno familijo preseliti na Novo Zelandijo.

Slovenci pa nič: kot da se ni nič zgodilo, so sprejeli odcvetelega vojvodo kot najbližjega sorodnika, sosedje ga zjutraj pozdravljajo, sprašujejo, kdaj bo izšel nov album, in če Slovenija ne bi tako nespametno odstopila od te parade, bi jo Borut Đorđevič, bogme, maja letos zastopal na Evroviziji. In seveda zmagal, saj bo Evrovizija letos na Dunaju in velika ljubezenska balada o dunajskem konjskem hlapcu bi bila dobljena stava. Med evrovizijskimi bizarnostmi pa bi se lanski »ženski z brado« pridružil še »moški s srcem«.

Hrvati se kar ne morejo načuditi spravljivim Slovencem: s tako kratkim zgodovinskim spominom si niti ne zaslužijo države. Ali se je vsaj njim tako zdelo, kajti naj jim babice še tako govorijo, Hrvati o življenju ne vedo prav nič.

Kajti vse v življenju se vrača, življenje že nekako uredi in razreši, in tako je na koncu te ganljive ljubezenske zgodbe dunajska konjska dekla elegantno odpikala Boro Čorbo. Okrutnejše kazni za dotrajanega, sivega vojvodo se najbrž nihče ne bi spomnil, in tega sem se na koncu prav po hrvaško škodoželjno razveselil, kot končne in primerne kazni za četniškega bedaka. »Hoće da me otcepe bečki konjušari, pa neka me otcepe: šta ću im u stvari?«