Kljub svoji več kot stoletni tradiciji je Parma pomembnejšo vlogo v italijanskem nogometu začela igrati šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kar pa ne pomeni, da klub, ustanovljen leta 1913, ni šel skozi turbulentna obdobja. Finančne težave italijanskemu prvoligašu še zdaleč niso tuje, saj se je v nadvse podobnem položaju, s katerim se spopada danes, znašel že dvakrat. Prvič leta 1968, ko je bil po odredbi sodišča v Parmi celo likvidiran, a ga je dve leti zatem uspešno obudil lokalni klub AC Parmense. Četrtoligaš je takrat pridobil licenco propadlega kluba, s tem pa tudi pravico do uporabe njegovega imena, barv in grba.
V naslednjih dvajsetih letih so se skozi vrata kluba sprehodila nekatera danes največja imena italijanskega nogometa, vključno z legendama AC Milana Carlom Ancelottijem, ki je nogometno kariero začel prav pri Parmi, in Cesarejem Maldinijem, ki je klub vodil kot trener med letoma 1978 in 1980. Navijači Parme se sicer z največjo mero nostalgije spominjajo zadnjega desetletja preteklega stoletja.
Sanjsko desetletje in groba streznitev
Klub iz dežele parmezana je pod vodstvom trenerja Nevia Scale v začetku devetdesetih let sploh prvič v svoji zgodovini zaigral v prvi italijanski ligi in nemudoma začel zbirati lovorike. Na svojem vrhuncu je Parma osvojila naziv pokalnega zmagovalca (sezona 1992/1993), evropski superpokal (1993), dva pokala Uefe (sezoni 1994/1995 in 1998/1999) in tri italijanske pokale (sezone 1991/1992, 1998/1999 in 2001/2002), ob prelomu tisočletja (sezona 1998/99) pa so udarno enajsterico rumeno-modre zasedbe sestavljali Gianluigi Buffon, Lillian Thuram, Fabio Cannavaro, Nestor Sensini, Antonio Benarrivo, Alain Boghossian, Dino Baggio, Juan Sebastian Veron, Stefano Fiore, Enrico Chiesa in Hernan Crespo.
A po sanjskem desetletju je sledila groba streznitev. Nogometni kolektiv je bil tisti čas v lasti živilskega koncerna Parmalata, v bilanci katerega so italijanske oblasti leta 2004 odkrile kar 14 milijard evrov globoko finančno luknjo, škandal pa je močno zatresel tudi temelje kluba, ki je še isto leto razglasil insolventnost. Pred pogubo ga je takrat rešilo iznajdljivo vodstvo, ki je zgolj s preimenovanjem in prodajo nekaterih nogometašev uspelo obdržati klub ne zgolj pri življenju, temveč celo v serie A. Ne glede na to je afera na klubu pustila posledice in leta 2007 je prešel v roke premožnega podjetnika Tommasa Ghirardija, ki je prevzel tudi takrat obvladljiv dolg v višini dobrih 10 milijonov evrov.
Mešetarjenje in manipuliranje lastnikov
V naslednjih letih je bila Parma razpeta med prvo in drugo ligo, v tem času pa se je navzela nekaterih škodljivih poslovnih navad. Poleg številnih posojil je klubski račun močno bremenilo tudi nerazumno visoko število sklenjenih pogodb z nogometaši, saj jih je bilo do konca lanskega leta na plačilni listi skoraj 200. Decembra lani je bil prvoligaš za simbolično ceno enega evra prodan rusko-ciprskemu konglomeratu v lasti albanskega poslovneža Rezarta Taçija, ki pa je po vsega 54 dneh za isto ceno klub preprodal Giampietru Manentiju.
Mešetarjenje in manipuliranje Parminih lastnikov je na Apeninskem polotoku poskrbelo za kar nekaj dvignjenih obrvi. »Kako lahko podjetje s kapitalom v višini enega tisočaka evrov in nato še drugo podjetje s kapitalom v višini 7500 evrov kupi klub v serie A?« se je še februarja letos ogorčeno spraševal kapetan Parme Alessandro Lucarelli. »Le kakšno kredibilnost ima lahko italijanski nogomet v svetu?« Kako zelo prav je imel nogometaš in v kako brezizhodnem položaju se je znašel klub, je postalo jasno pretekli teden, ko je državni tožilec ugodil upnikom in razglasil bankrot kluba. S tem je postal znan tudi uradni dolg kluba, ki je 17. februarja znašal natanko 218.446.754 evrov, med upniki oziroma oškodovanci pa je menda tudi nekdanji slovenski državni prvak Gorica (Parma Goričanom menda dolguje 800.000 evrov).
(Foto: AP)
Ostali brez dostojanstva, nasmeška in samospoštovanja
»Le poglejte, kakšno ekipo smo imeli nekoč. To so bili igralci, ki so v svetu nogometa nekaj pomenili,« je za medije spregovoril predsednik Parminega navijaškega kluba Angelo Manfredini. Veliko bolj skrušen je, ko teče beseda o usodi kluba, generalni direktor Alessandro Melli. »Videti smo kot živi mrtveci. Delujemo brez vsakršnih ciljev. Vsak dan ostanemo brez delčka našega srca. Vendar kljub temu prihajamo v službo, a zgolj zato, ker imamo radi naše delo, ki pa ga ne moremo opravljati, kot bi si ga želeli. Kakor koli pogledate, živimo kot v nočni mori. Ne gre zgolj za denar, čeprav tega vidika ne gre zanemariti. Jemljejo nam veliko več – dostojanstvo, nasmešek. Odvzeli so nam samospoštovanje, kar je zelo boleče,« je o klubu, ki je v letošnji sezoni z vsega devetimi osvojenimi točkami prikovan na dno prvenstvene lestvice, povedal Melli.
Nad Parmo, ki je kar 13 zaporednih sezon nastopala v Evropi, zdaj kot damoklejev meč visijo stečajni upravitelji, ki intenzivno iščejo potencialnega kupca. Če bodo uspešni, bo moral novi lastnik vse dolgove poplačati do konca junija, kar je osnovni pogoj za nastopanje v drugi ligi. A veliko verjetnejši je precej manj optimističen scenarij, po katerem bo klub prenehal obstajati, na njegovem pogorišču pa bo zrasel nov klub z novim imenom, ki bo svojo pot proti vrhu začel v četrti ligi.
