Da bo debata še bolj žolčna, je poskrbelo dejstvo, da gre skoraj izključno za zaposlene na družboslovnih fakultetah Univerze v Ljubljani (fakulteta za upravo, ekonomska fakulteta, fakulteta za organizacijske vede). Pomislite, družboslovci in še v javnem sektorju. Po definiciji premnogega ogorčenega razumneža gre za presek dveh najbolj neproduktivnih družbenih skupin nasploh. In oni so si prigrebli vsaj 200 lanskih povprečnih mesečnih plač v zgolj dvanajstih letih? Brez korupcije je to nemogoče, mar ne?
Dobro, vpetost ravno družboslovcev v posle z državo je seveda presenečenje samo za redke, saj državni aparat že po naravi svojega dela povprašuje predvsem po njihovih storitvah. Storitve naravoslovnih fakultet so za širšo državo redkeje zanimive z izjemo upravljalcev javne infrastrukture, pa še ti se pogosteje obračajo na specializirane inštitute.
Resnici na ljubo me je, čeprav sem zaposlen na eni od »grešnih« ustanov, višina zneskov, ki so jih zaslužili moji starejši kolegi, nekoliko presenetila, a to je bil tudi namen objave podatkov KPK. Navedene vsote so mnogim od nas nedosegljive in to jih dela nedostojne. Skoraj perverzne v očeh javnosti. Ne gre ravno za raven top menedžerskih plač, s katerimi bi se morda želeli primerjati, a za obubožani javni sektor to niso košer zneski.
Treba pa je seveda vedeti, da so bili objavljeni kumulativni zneski za obdobje dvanajstih let. In to še bruto zneski, kjer ni upoštevana 25-odstotna akontacija in še, odvisno od posameznega leta, slabih 10 odstotkov preostalih prispevkov. Da bo učinek v javnosti močnejši. Pa to ni nujno najbolj problematično pri vsej zgodbi. Kot sporno bi se znalo izkazati, da je, v svoji vnemi po transparentnosti, KPK objavila celo porabo nejavnih sredstev in jo predstavila kot javno porabo.
Nezanemarljiv delež razkritih nakazil so namreč izvorno tržna sredstva, do katerih so fakultete prišle s ponujanjem svojih pedagoških ali raziskovalnih storitev na prostem trgu. Da, tudi na trgu pridobljena sredstva pri državnih in paradržavnih institucijah so tržna sredstva. Dejanski izvajalci so bili tudi omenjeni profesorji, ki so s svojim renomejem pogosto posamezne projekte tudi »pripeljali« svojemu delodajalcu. To, da sta ta sredstva računsko sodišče in KPK razglasila za javna, je približno tako, kot če bi vas med kopanjem v morju razglasili za ribo. Če lahko opredelitev računskega sodišča še razumemo kot čisti formalizem, je, na ta sredstva vezano, moraliziranje KPK deplasirano in zlonamerno.
Glede na to, da Supervizor ne omogoča sledenja posamezne tranše vplačil in poznejših izplačil, so bili objavljeni zneski porabe »javnega denarja« nedvomno pretirani. Obseg »napake« se je po posameznikih seveda lahko občutno razlikoval, a dvoma o obstoju takšne napake ni niti pri KPK. V delu, kjer ne gre za proračunska sredstva, temveč za tržne študije, šolnine izrednega ali drugih plačljivih oblik študija in podobno, je KPK presegla svoje pristojnosti in s poimensko objavo škodovala ugledu imenovanih posameznikov.
Sodba je drugačna v primeru, da je prihajalo do izplačil za naloge, ki sicer spadajo v posameznikovo redno obveznost, izhajajoč iz pogodbe o zaposlitvi, in so bile izplačane iz javnih sredstev. Problem so lahko tako posebne urne postavke kot tudi dejstvo, da gre večinoma za osebe na visokih fakultetnih položajih. Očitno tudi obstajajo ozka grla pri izvedbi posameznih predmetov na določenih članicah Univerze v Ljubljani, ki vodijo v to, da so redki posamezniki očitno preobremenjeni s pedagoškim delom.
Govora o kršenju konkurenčnih klavzul, kot so namigovali nekateri, za delo, ki ti ga plačuje siceršnji delodajalec, seveda ne more biti. V segmentu tržnih sredstev so brezpredmetna tudi vprašanja o tem, ali je pogodbeno delo združljivo s polnim delavnikom. Če so posamezniki sposobni opravljati dodatno pedagoško delo ali svetovalno delo v svojem prostem času tako, da to ne vpliva na njihove redne obveznosti, s tem delodajalec, država in posledični davkoplačevalci niso nič na slabšem. Ne samo to, skozi dodatna sredstva v javni visokošolski sistem in davčne prilive so celo na boljšem.
Je tržno delovanje javnih izobraževalnih ustanov problematično? V tujini je vključevanje javnih univerz na tržne razpise neposredno ali skozi za ta namen ustanovljene inštitute stalna praksa. Še več, uspešnost pri pridobivanju »privatnih sredstev« je del kriterijev dobre izobraževalne ustanove za pridobitev mednarodne akreditacije o odličnosti. Tudi za Agencijo za raziskovanje RS tržni projekti predstavljajo merilo raziskovalne efektivnosti. Brez neposredne vezi z gospodarstvom ostanejo univerze hermetično zaprte ter posledično znanstveno in pedagoško sterilne. In prav to je bila v preteklosti ena ključnih kritik na račun slovenskega univerzitetnega sistema: da preveč nabira mednarodne akademske objave in premalo sodeluje z gospodarstvom.
