Večina uglednih in vplivnih politikov je zadostno opremljena z obojim. Ste opazili, da samo po nekaj urah hude nesreče ali naravne katastrofe v soju reflektorjev in bliskavic naznanijo, da se globoko zavedajo svoje vloge pri tolažbi prizadetih in odpravljanju posledic katastrof, ter se v spremstvu sodelavcev in armade pripadnikov tajnih služb obuti v škornje odhitijo na lastne oči prepričat, kako hudo je? Kajti na pisna poročila in posnetke televizije o grozotah se kratko malo ni mogoče zanesti. Politik se mora vpričo novinarjev prepričati na lastne oči, da je katastrofa biblijskih razsežnosti. To mora potrditi v kamero in mikrofone, kajti dokler on tega ne potrdi, obstaja dvom, da je vse skupaj novinarsko pretiravanje.
Prav neverjetno je, s kakšnim občutkom za pravi trenutek se znajdejo na kraju nesreče, poplavljenih območjih ali pogoriščih. Tacajo naokrog v blatnih škornjih in zelo umno kimajo, ko jim razlagajo, kako je prišlo do katastrofe in kakšna je škoda. Nikoli pa jih denimo ni v delovnih pajacih, ko delavci množično protestirajo, ker so na robu preživetja, čeprav je svet glede tega eno samo ogromno prizorišče katastrofe. Ni jih, ko ljudje s telesi poskušajo preprečiti gradnjo kemičnega giganta, so pa zraven, ko pride do kemične katastrofe, izlitja strupenih snovi, uhajanja strupenih plinov, da bi našemljeni v zaščitne obleke in maske izrazili globoko obžalovanje in solidarnost s prizadetimi ter obljubili natančno preiskavo nemilega dogodka in kaznovanje krivcev.
Tudi nemška kanclerka Angel Merkel je samo nekaj ur po nesreči letala na jugu Francije napovedala takojšnji odhod na kraj nesreče, kamor je sicer mogoče priti zgolj s helikopterjem ali pa če si planinski kozel. Kaj pa lahko premierka naredi na nekaj kilometrov dolgem in širokem pasu, posejanem z ostanki raztreščenega letala? Lahko pomaga forenzikom pri iskanju umrlih, premetava ostanke letala, jih daje na kup, išče črno skrinjico, deli čaj gasilcem in policistom, s preiskovalci odpre širšo razpravo o kvantni fiziki ali grškem dolgu, dela selfije z reševalci. Vsekakor pa vsak par pridnih rok pride prav. Vse to sodi v opis del in nalog premierjev in predsednikov. Merklove ter armade spremljevalcev so bili preiskovalci in forenziki sila veseli kljub strahotni gneči, težkem terenu, mrazu in časovni stiski. Samo ona jim je namreč še manjkala. Lahko pa bi ji kdo zameril, če ne bi šla, saj veste, kakšni so ljudje. A bolj kot zamere si premier ali predsednik ne sme privoščiti situacije, da na prizorišče pridrvi mlada novinarka komercialne televizije, po možnosti slovenske, in dramatično v falzetu zrecitira: »Smo na prizorišču katastrofe. Voda je že dve uri do gležnjev, predsednika ni, tudi premierja ne vidimo in ne ministrov; ali bodo spet vse morali plačati davkoplačevalci?« Nak, kaj takšnega si celo Merklova ne more privoščiti, saj pade na prvih volitvah. Raje škornje na noge pa hajdi na kraj nesreče.
