Po tekmovalni plati biatlonska sezona še ni čisto končana. Nekaj najboljših se še meri na 53. vojaškem svetovnem prvenstvu v Bodenu na Švedskem, kjer tudi del slovenskih tekmovalcev upravičuje status zaposlenega športnika v Slovenski vojski. Klemen Bauer je deseti vojak na svetu, Teja Gregorin 14. vojakinja. V nedeljo bo na Pokljuki še državno prvenstvo. Razmisleki vseh pa so že uprti v obdobje po sezoni. Vsaka realna analiza bi znova pokazala, da sistem potrebuje spremembe. Gre za zelo kompleksno in zapleteno situacijo, nanaša pa se tako na najboljšega biatlonca Jakova Faka, vodenje članske reprezentance in mladinske reprezentančne piramide kot tudi vodno zajetje na Pokljuki.
Edini, ki je že omenil prihodnost, je Jakov Fak. Odločen je, da bosta v naslednji sezoni z njim na tekmah tudi trenerja Tomaš Kos in Jani Gril. Fak vidi možnosti za napredek v detajlih v delu s spremljevalno ekipo. Nedvomno si tretji biatlonec sezone in eden najbolj prepoznavnih obrazov biatlonske scene zasluži najboljšo oskrbo in spremstvo. Glede na dosežke v tej zimi, če za podatek vzamemo število točk svetovnega pokala, je njegov prispevek v reprezentanci 59 odstotkov. Že samo ta podatek, ki je seveda zelo smiseln in upravičen, občutno spremeni okoliščine. Tomaš Kos, prej več kot desetletje v slovenskem biatlonu (glavni) reprezentančni trener, je bil to sezono brez pogodbe. Kot samoplačnik je obiskal nekaj tekem. Reprezentanca mu kljub dolgoletnemu sodelovanju ni ponudila pomoči. Tudi v času tekem na Pokljuki je bival v Gorjah, ker je bil hotel na Pokljuki predrag. Kot mož z izostrenim občutkom dela z reprezentanco tudi ni kalil krhkega miru znotraj ekipe, ki jo je vodil Uroš Velepec. Ko se je reprezentanca v Ljubljani predstavljala pred odhodom na svetovno prvenstvo, je počakal na Jakova zunaj stavbe, da ga odpelje nazaj na trening v Mrkopalj. Teoretična možnost, da bi Jakov Fak v prihodnje imel svojo spremljevalno ekipo, je nerealna. Vsaj glede na višino stroškov, kot tudi vse okoliščine (številnost, pristojnosti) v zvezi z ostalim delom reprezentance.
Glavni trener Uroš Velepec v tej sezoni nima nobenega otipljivega razloga za veselje in hvalo. Celoten del ekipe, ki jo je imel pod nadzorom kot trener (Gregorin, Eržen, Oblak, Dovžan), je imel glede na njihove sposobnosti podpovprečne dosežke. Vsi drugi so delali po svojih zamislih in s svojimi ljudmi. Delni osamosvojitelji (Fak, Mali, Bauer, Marič) so vseeno dostojno rešili sezono. To zimo bi prihranili veliko energije, če bi biatlonski šefi lani po nezaupnici trenerju Velepcu sprejeli predlog tekmovalcev, naj bo Kos glavni trener. Vprašanje je, ali je ta korak možen to pomlad.
Drug dolgoletni pereč problem je struktura reprezentance. Ko se je že lani veliko govorilo o upokojevanju in ponudbah novega vodstva, da odideta med trenerje 37-letna Andreja Mali in 39-letni Janez Marič, je zdaj še kako očitno, kako koristno je, da sta ostala aktivna. Brez njiju bi Slovenija na vseh mednarodnih lestvicah zdrsela daleč navzdol. Moška štafeta ne bi imela nobene možnosti za uvrstitev med najboljših deset, saj nihče od mlajših ni napredoval, z izjemo novinca iz tekaških vrst Roka Tršana. Brez Kamničanke ne bi bilo štafete. Pričakovati, da bo 17-letna Urška Poje, četrta na mladinskem svetovnem prvenstvu, prevzela breme, je čisto nerealno. Če bo čez tri leta na ravni koroške zamejke Dunje Zdouc, ki je med vojakinjami v Bodenu osvojila še eno kolajno, bo to sanjski razplet. Ključna zagata pri njenem nadaljnjem razvoju tiči pri spremljevalni strokovni ekipi, kar nazorno kaže raven mladinskega biatlona.
Srž problema tiči v vodstvu panoge. Za športni del vodenja nima dovolj kompetenc, dovolj širokega znanja in skromne izkušnje s področja športa, da bi znali ali zmogli pravilno po vseh športnih zakonitostih peljati delo v panogi, o kateri pa veliko govorijo. Po sestopu Petra Zupana, ki še vedno ostaja stric iz ozadja (in se tudi pokaže), predsednik panoge Srečo Barbič nima športne zgodovine z izjemo (zavoženega) škofjeloškega rokometa. Prišel je iz vrst graditeljev pokljuškega centra (Lokainženiring), ki še vedno niso uredili problema neskladnosti projekta glede vodnega zajetja. Zajetja, od katerega je bila to zimo odvisna usoda tekme svetovnega pokala na Pokljuki in vadbenih razmer za vse tekače v Sloveniji. K sreči je vsaj kup snega po zaslugi zajetja že pripravljen za naslednjo zimo.
Tudi vodja panoge biatlon Tomaž Šuštaršič je zgolj obrobni poznavalec športa in se prioritetno ukvarja z marketingom in slovesom biatlona v širši javnosti, kar pa mu dobro uspeva. Velikokrat tudi s pomočjo prepletanja piarovskega in novinarskega dela novinark iz nekaterih medijskih hiš nacionalnega pomena. Slabosti v panogi pa skuša prikriti na druge, tudi sporne načine. Strokovni svet panoge ima zgolj formalno vlogo. Predsednik Tomas Globočnik, sicer tudi sokomentator na TV Slovenija, je odstopil že jeseni. Bolj ali manj vse strokovne odločitve o reprezentanci so domena Uroša Velepca. Zato je od njega odvisen tudi niz ključnih odločitev to pomlad.
