Če formula ena kot vrhunec štirikolesnega dirkanja to vedno bolj izgublja in se lovi za lasten rep, potem lahko le rečemo: »Lahko smo veseli, da imamo vsaj motocikle!« Da, dvokolesni junaki so tisti, pri katerih prvinski duh dirkanja še živi. In to ne glede na razred, priimek, državo ali narodnost. Res je, da brez Španije danes skoraj ne gre, a to je postranska stvar. Moto GP in druge dirke so nadnacionalne in prav je tako. Tukaj se navija za dirkača, njegovo znamko. Če nič drugega, se pri motociklih ljubitelji vseeno vsaj za odtenek lažje identificirajo s svojimi junaki, čeprav cestni motocikli nimajo veliko skupnega s čistokrvnimi dirkalniki. A vseeno več kot osebni avtomobil z dirkalnikom formule ena.

Primerjati ene in druge je nemogoče, če ne celo neumno. To nima nobenega smisla, kajti to sta dva svetova, ki živita vsak svoje življenje. V moto GP je tisto, kar je formula ena izgubila z vedno večjim elitizmom, zaprtostjo samo vase, zavračanjem »drugih«, še kako prisotno. Kaj je lepšega, kot poslušati prikupno angleščino Valentina Rossija ali gledati širok nasmeh Marca Marqueza ali skomiganje z rameni Danija Pedrose? Fantje še vedno dajejo jasen signal, da so jim pomembne dirke, ljubezen do motociklov, hitrost in tveganje. In da presneto dobro vedo, od kod izvirajo.

Tudi ko jim ne uspe, jih imajo privrženci radi in jim stojijo ob strani. Ker je to neki drug svet. Boljši, bi rekli mnogi. Ali je res, je težko reči, vsekakor pa drži nekaj: ne glede na to, kdo stoji na najvišji stopnički, kolikokrat v sezoni zmaga, kolikokrat pade, kolikokrat užaljen zavrne stisk roke, nedeljska zabava je z dvokolesnimi gladiatorji zagotovljena. Hvala bogu.