Veliko slovenskih šol razvija prostovoljstvo?

Skorajda ni šole, kjer se ne bi dogajalo kaj prostovoljskega, čeprav včasih svojih aktivnosti ne poimenujejo prostovoljstvo. Izvajajo mnogo projektov, ki vsebujejo tudi prostovoljstvo. Včasih obiščem šolo, na kateri učenci najprej zatrdijo, da niso prostovoljci, nato pa skupaj ugotavljamo, da pravzaprav so: izvem za projekte, pri katerih so učenci tutorji mlajšim, sošolcem pomagajo pri učnih težavah, v kraju pomagajo pri čiščenju okolja... Na Slovenski filantropiji se trudimo, da bi prostovoljstvo prepoznavali in ga tudi ustrezno vrednotili, zato ga promoviramo.

Zakaj je to pomembno?

Prostovoljstvo je družbena vrednota, ne samo projekt. Če v šoli neko dejavnost dojamejo kot projekt, se bo ob njegovem zaključku končala. Mi si prizadevamo, da bi bilo prostovoljstvo običajen način dela z učenci, ne nekaj izjemnega, začasnega in projektnega. Vsi učenci bi morali dobiti priložnost za to, da se preizkusijo kot prostovoljci. Menimo, da ni dobro, da je prostovoljstvo na šolah odvisno samo od zagnanosti visokomotiviranih pedagoških delavcev; to je sicer čudovito, a ne zagotavlja stalnosti. Zato si prizadevamo, da bi nam prisluhnilo ministrstvo za izobraževanje, ki edino lahko to področje uredi tudi sistemsko. Prostovoljstvo je namreč v šolah vedno priložnost, da se kaj naredi bolje ali da se prepreči oziroma reši kakšna zaznana težava. Dobrodošlo je tako za tiste, ki delajo kot prostovoljci, kot za tiste, ki so deležni njihove pomoči. Ni treba, da je vsak učitelj prostovoljec ali mentor prostovoljcem. Dobro pa bi bilo, da bi vsi zaposleni v šolah prepoznali, kdaj je priložnost za prostovoljstvo.

Lahko navedete kak primer?

Veliko jih je. Na eni od šol so ugotovili, da se največ medvrstniškega nasilja zgodi med glavnim odmorom in med čakanjem vozačev na prevoz. Ta čas so zapolnili z delavnicami in dejavnostmi, ki so jih izvajali učenci prostovoljci, prav na lokacijah, kjer so v preteklosti zaznali nasilje. Ker so se učenci z dejavnostmi zamotili, so težave z nasiljem uspešno rešili.

Na neki drugi šoli je učiteljica vključila prostovoljstvo v prvem razredu, v katerem je bil tudi deček iz priseljene družine. Starši so doma govorili dva različna tuja jezika, deček pa je v šoli zaradi težav pri sporazumevanju kmalu postal naporen. Učiteljica je zaznala njegovo potrebo po sprejetosti, zato ga je postavila za vodjo razrednega projekta slikovnega večjezičnega slovarja. Sošolci so prinašali slike iz revij, jih lepili v zvezek in vsako sliko opremili s slovensko besedo, deček pa je doma s pomočjo staršev dodal še dve tuji poimenovanji. V šolo je prinašal specifično znanje, ob tem se je učil slovenskega jezika, s šolo pa so se povezali tudi njegovi starši.

Ali lahko s prostovoljstvom v šolah rešijo že zaznano nasilje v šoli?

Seveda. V eni od šol so v šesti razred dobili novinca z boleznijo, pri kateri bi bila kakršna koli poškodba lahko usodna. Hkrati so imeli težave z učencema, ki sta se pogosto vedla nasilno. Šolska svetovalna delavka je oba dečka, nagnjena k nasilju, povabila k sebi v pisarno in ju osebno prosila za pomoč: svojo moč in spoštovanje, ki ga imajo do njiju sošolci, naj uporabita za zaščito bolnega sošolca, da se mu ne bi kaj zgodilo. Ta ukrep je imel izjemno pozitivne posledice, podobnih primerov pa je še veliko.

Zakaj so šole za vas, združenje za promocijo prostovoljstva, tako pomembne?

Ker so edini sistem, skozi katerega gremo vsi državljani. V šoli se naučimo, kako bomo v življenju sodelovali z drugimi – ali si bomo prizadevali le za svoj uspeh ali pa si bomo tudi pomagali. Prizadevamo si, da bi učenci začutili, da je normalno in zaželeno, da si med sabo pomagamo.

Učitelji so bili nedavno tako rekoč prisiljeni v prostovoljsko delo – ko je ministrica za izobraževanje v odstopu Stanka Setnikar Cankar začasno ukinila plačevanje dodatne učne pomoči. Je tudi to oblika prostovoljstva v šolah?

Prostovoljstvo je vedno stvar svobodne odločitve. Če ni, je to prisila. Vsako neplačano delo torej ni prostovoljstvo. Tudi prostovoljno pripravništvo ali družbeno koristno delo v zameno za kazen ni prostovoljstvo. Poudarjamo mejo med prostovoljstvom in drugim neplačanim delom. V javnih zavodih moramo jasno postaviti mejo med delom, ki ga opravljajo zaposleni, in delom prostovoljcev, sicer bi lahko prišlo do izkoriščanja enih ali drugih.

Naš šolski sistem je tekmovalen. Pri omejitvi vpisa v gimnazijo ali na fakulteto šteje vsaka točka, skorajda vsaka ocena. Se vam ne zdi, da že sistem sam preprečuje razcvet prostovoljstva v šolah?

Spomnim se besed ravnatelja II. gimnazije Maribor Ivana Lorenčiča na kongresu prostovoljstva pred nekaj leti. Ko so v šoli uvedli program mednarodne mature, v okvir katerega sodi tudi prostovoljsko delo, so imeli precejšnje težave pri iskanju organizacij, kjer bi to lahko počeli. A učinki so bili pozitivni. Dijaki, običajno iz socialno neproblematičnih okolij, so spoznavali življenje v domu za starejše, vrtcu, zavodu za otroke s posebnimi potrebami... V šoli prostovoljstvo zdaj spodbujajo pri vseh dijakih. Če jim v štirih letih gimnazije ne bi predstavili življenja ljudi, ki se spopadajo z različnimi ovirami, bi proizvedli tehnokratsko elito, je razmišljal ravnatelj, tako pa postajajo ozaveščeni mladostniki. Vedo, da ni samoumevno, da ti gre v življenju vedno dobro in da vedno zmaguješ. To je po mojem mnenju pomemben del paketa opreme za življenje. Tega zgolj s tekmovanjem za ocene ne moremo dobiti.

Koliko prostovoljcev imamo pravzaprav v Sloveniji?

Tega ne vem. V Slovenski filantropiji se ukvarjamo z organiziranim prostovoljstvom, ogromno pa je tudi neorganiziranega v obliki medčloveške pomoči. Več kot je v družbi spontanega medčloveškega sodelovanja, manjša je potreba po organiziranem prostovoljstvu. Podatki o organiziranem prostovoljstvu pa pri nas še niso celostni, saj vse organizacije, ki delajo s prostovoljci, še ne evidentirajo celotnega obsega prostovoljskega dela.

Med drugim sem mentorica prostovoljcem, ki delajo na Onkološkem inštitutu. Ko smo sešteli število opravljenih ur v letu 2014, smo bili šokirani. Opravili so več kot 5800 ur prostovoljskega dela. A potenciala prostovoljstva še vedno ne prepoznavamo dovolj. V eni javnih bolnišnic na Irskem imajo na primer zaposlene tri ljudi, katerih naloga je zgolj usklajevati vse dejavnosti prostovoljcev v bolnišnici. Nekatere bolnišnice v Veliki Britaniji imajo toliko prostovoljcev, kolikor je bolniških postelj.

Zakaj je v bolnišnicah prostovoljstvo pomembno? Saj vendar veljajo strogi predpisi, kdo sme kaj početi, pač glede na strokovno znanje, na usposobljenost.

Ne gre za nadomeščanje strokovnega dela, prav tako ne gre za opravljene prostovoljske ure, ki sem jih poudarila prej. Gre za človeški stik med pacientom, ki prihaja s svojimi skrbmi in morda tudi bolečinami, in nekom, ki je tam zanj po svoji svobodni volji – ker si želi podpreti človeka v stiski. Izkušnja človeka, ki pride v bolnišnico in vidi, da je nekomu mar, kaj tam počne in kako se počuti, je drugačna od izkušnje tistega, ki stopi skozi vrata bolnišnice in se zanj nihče ne zmeni. Zagotovo boste zadovoljnejši zapustili bolnišnico, če vas je v njej do prave ambulante nekdo pospremil, če vam je prostovoljec prinesel revije za branje, počakal ob vas na neprijetno preiskavo ali pa vam delal družbo na dializi.