Kljub temu vse časopisne blagovne znamke zagotovo ne bodo preživele; spletne naročnine so praviloma (in vsaj za zdaj) bistveno nižje, kot so (bile) naročnine na tiskane izdaje, oglasni prihodki pa nikoli ne bodo mogli biti tolikšni, da bi razliko pokrili. Google, Yahoo, Facebook & Co poleg smetane poberejo še nadev in dobršen del tortne osnove. Zato ni paradoks, da so celo tisti časopisi, ki se najhitreje prilagajajo strukturnim spremembam in imajo rekordno veliko (spletnih) naročnikov, od prodaje vsebin vse bolj odvisni.

Dnevnikovi spletni izdaji se je te dni med drugimi odpovedal bralec, ki nam je ob tem sporočil: »Dokler je bilo mogoče na vaši spletni strani kaj prebrati brezplačno, sem to prebral z veseljem, četudi so bili resni prispevki vselej omejeni. A prišli so takšni časi, da ljudje še za osnovne stvari nimamo, kaj šele, da bi brali naročniško časopise; preostalo bo le to, da bomo brali samo trič trače in senzacionalistične edicije in kar bodo oznanjali pri mašah, nekoč je že bilo tako.«

Povedno v prvem delu in pronicljivo v drugem, skorajda pravcata miniaturna socioekonomska analiza. Če za proizvodnje kakovostnih informativnih vsebin ne bodo plačevali niti tisti, ki bi to gmotno zmogli, bo od tradicionalnih časopisov ostal zgolj medijski »pofl« in vse več bo ljudi, ki bodo toliko bolj dovzetni za pridige bolj ali manj lažnih prerokov.

A to, da tradicionalna novinarska uredništva bijejo obupani boj za obstanek, ki ga brez ljudi, pripravljenih z naročnino financirati produkcijo kakovostnih vsebin, ne morejo dobiti, še ni vse. Brez donatorjev, mecenov, mikrovlagateljev ali naročnikov se tudi nič novega ne bo moglo razviti. Raziskovalno-analitični Podčrto, denimo, je le en izmed upoštevanja in tovrstne podpore vrednih zametkov »nekih novih medijev«. Usodno odvisnih predvsem od tistih bralcev, ki lahko pogrešijo nekaj deset evrov na leto in to storijo še z mislijo na tiste, ki tega ne morejo. Tudi nastajajoči neodvisni resni informativni portali, čeprav po vsem svetu poskušajo z različnimi poslovnimi modeli, v bistvu računajo zgolj na en sam omembe vreden vir za financiranje svojega dela – bralce, ki se zavedajo, da so kakovostni mediji nepogrešljivi za normalno funkcioniranje sleherne družbe.

Drži, da niso le v Sloveniji časopisi bralcev razvadili, da je »vse brezplačno«. Toda hkrati je res, da si v Sloveniji tudi na vseh drugih družbenih področjih že vse predolgo vse preveč posameznikov ali družbenih skupin domišlja, da mu/jim nekaj samoumevno – in očitno »iz zraka financirano« – pripada. Nič presenetljivega, da nas je eden izmed bralcev pred dnevi zatožil tržni inšpekciji, ker ne more več brezplačno do novinarskih vsebin na dnevnik.si; morebiti malce čudaško celo za Slovenijo je bilo le, da je tržna inšpekcija nenavadno bliskovito – in povsem resno – glede tega uradno zahtevala pojasnilo.

Zato vendarle ne bo odveč ponoviti: če nočete kaj kmalu brati »le trič tračev in senzacionalističnih edicij in kar bodo oznanjali pri mašah«, prispevajte in plačujte za novinarsko delo v skladu s svojimi zmožnostmi.