Ko sva začeli, sva bili najmlajši članici redakcije. Z leti so ljudje odhajali, prihajali so mladi, ravno tako vedoželjni kot midve tistega oktobrskega dne leta 1995, ko sva vstopili v televizijski svet. Spreminjal se je tudi svet okrog naju. Špela je trdno verjela, da ga tudi mi lahko spreminjamo. Vedno na bolje. Imela je čut za to, kaj je prav in kaj narobe. Vedno je iskala odgovore pod površjem, ni se zadovoljila z enostavnimi razlagami. In ni verjela, da je svet črno-bel. Kot pravo novinarsko dušo jo je vedno razveselila prava novinarska zgodba, takšna, ki je nekam pripeljala. In ni obtičala na pol poti ter za sabo puščala še več vprašanj kot odgovorov. Vse to je želela naučiti tudi študente, ki jih je poučevala, ter mlade novinarje, ki so prihajali po znanje in priložnost.
Doma v gospodarstvu je v prelomnih letih za slovensko novinarstvo postavljala nove standarde za spremljanje in poročanje o gospodarskih temah. Gledalec in njegovo življenje sta bila v središču njenih zgodb. Leta 2002 je za svoje izstopajoče novinarske dosežke tudi prejela nagrado bratstvo resnice, ki jo podeljuje Društvo novinarjev Slovenije.
Kot urednica in voditeljica je ustvarila rubriko TV-klub, ki še danes velja za vodilno televizijsko pogovorno rubriko pri nas. Rubriko, ki prav zaradi nje še danes terja jasne odgovore na jasna vprašanja.
Maja 2008 sva bili na študijski poti v ZDA, ko sva iskali rešitve za prenovo naše informativne oddaje 24 ur, ki ji je bila Špela neizmerno zvesta. Veselili sva se novih idej, se pogovarjali o tem, kaj vse moramo še storiti. In v enem od teh brezskrbnih večerov mi je dejala: »Samo da bi bilo z Zalo vse v redu, pa bi bila tako zelo srečna.«
Prav skrb za hčerkico, ki je danes zdrava, navihana in izjemno inteligentna deklica, ji je jemala največ energije. Ves svoj čas je posvečala njej, vedno ko je šla v skrbi zanjo prej iz službe, je iz slabe vesti, ki pesti vse moderne mame, še neštetokrat klicala, ali je vse v redu.
Nikoli ni predahnila, vedno jo je preganjalo, ali smo nekaj naredili prav ali ne. In prav ta občutek pravičnosti jo je velikokrat še bolj obremenjeval, posebno takrat, ko je čutila, da ima zvezane roke. Da zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne more ustreči vsem, ki bi jim morala.
»Nekoč se bom vrnila na Koroško,« mi je dejala. »Tam sem res srečna. Tam smo vsi srečni. Tudi Zala in Joco (njen partner, op. p.). Tam smo vsi spravljeni sami s seboj.«
Koroško je imela rada, bila nanjo navezana, s takšnim zanosom je govorila o Korošcih, ki so bili tudi zanjo vir neizčrpnih zgodb. Bila je ponosna na svoje starše, ki so jo v življenju naučili poštenja in resnicoljubnosti. Oče Mitja, koroška legenda, je bil njen »punto di riferrimento«, navdih in neizčrpen vir energije. Kot svetilnik v dneh, ko ne vidiš prav daleč. In potrebuješ nekoga, ki te znova spravi na pravo pot.
Draga Špela, tvoja pot je bila vedno prava. Tvoje odločitve vedno iskrene. Tvoje misli vedno jasne. Spominjam se, ko si ob neki priložnosti zapela Kje so tiste stezice. Vsi smo obstali. Obnemeli ob tvojem angelskem glasu.
Danes smo tudi obstali in obnemeli.
Ti bi rekla: »Life is not fair.« Res ni, draga Špela. Če bi bilo, se to ne bi zgodilo. Še dolgo dolgo ne.
