Prvi se je oglasil Janez, ki vedno stvari ureja malo po vojaško, rad komandira in je sploh glavni: »Vse to je bilo zato, ker ni bilo vodje. Pravega vodje, ki ukaže, in drugi delajo. Če bi nekdo rekel našim fantom, kako delati in za koga delati, bi Peter ujel vzgonski veter, drugi pa komande. Ampak brez prave komande je zmešnjava… Zdaj pa imamo, ko nič nimamo!« Lukec (najmlajši, vse počne z levico in si celo po nosku vrta z levim kazalcem) se je čutil poklicanega, da najde krivca: »Meni je oči rekel, da po nemško Freund pomeni prijatelj!? Prijatelj pa tak, ki ne razume, za kaj gre. Mislim, da bi nam Nemci za vse gorje morali plačati – nam vsakemu po eno liziko. Nemški 'frojnd' meni ni in ne bo 'prjatu'!«

»Oh, dajte no. Odpuščati je treba in bom en očenašek zmolila za našega Petra in odpustila tistemu, ki nam je vzel veselje. Tako pravi naš gospod, ki nas je pred cerkvijo povabil na izlet. No, mamico in očija: bosta en listek nekam nesla, on ju bo pa peljal! A ni to lepo!?« je po svoje zadevo razložila Ljudmila. »Meni se je zdelo vse po predpisih. In tudi če kaj kdaj ni, se malo počaka. Pa se stvar premisli, potem se pa še malo počaka. V športu pa je vse nekako direktno, nič se ne da po ovinkih,« je bolj zase kot za druge razmišljal Miroslav, ki sicer hoče biti vedno v centru oziroma – središču. Zoran se je držal bolj po strani: »Hja, sem gledal, ja. Pa sodnik sploh ni piskal, če je bilo kaj narobe!? Kakšen šport je to – brez žoge! In kako so vsi hvalili tisto Planico sredi ničesar, bogu za hrbtom. A ni lepo, ko gremo v najlepšem mestu na tekmo pa z očijem vpijeva še 'fuj, sudija'!? Mene edino to moti, da mi oči ne more nič kupiti, ker tam ni trgovin!«

Od nesrečnega izida se je kot vedno malo oddaljil, pogovor rad spelje na svoj mlin, tak pač je. Karl je našel nov pogled na vse skupaj: »Poglejmo, kdo je imel korist. Tisti ima prav, jaz sem vedno za korist. In če je nemški skakalec imel korist, je prav. Pri nas pa je tako, da bi lahko imela korist dva, a ne? No, to pa ne gre. Če imam korist jaz, je v redu, zakaj bi jo imela dva?« Niso bili pametnejši ob Karlčkovi razlagi, nič manj hudo jim ni bilo zaradi nesrečnega Petra, ko je svoje dodala Alenka: »Najhuje je, ko že misliš, da ti je uspelo! Ko si tik pred tem, da boš uresničil načrt, a te spodnesejo. Po možnosti tvoji, kot je Petra spodnesel tisti naš Jurček, kajne! Se je tudi meni že zgodilo, da so bili najhujši tisti, ki sem jim najbolj verjela…« Pa je potem Dejan dodal, če so videli na televiziji Borčija iz sosednjega bloka. Fantič se malo vzvišeno drži, rad je lepo oblečen in sladko govori, punce ga imajo za svojega: »Kako se je važil v Planici s tisto zastavo! Je tudi meni nekoč govoril, da bo vse zrihtal… pa naj bi zmago Petru!« Pa so imeli krivca, lepega Borčija z nasmehom in zastavo! Še bi poslušal, a se je zaslišalo iz kuhinje: »Skoči v trgovino, sem kvas pozabila!« In mi vetrna izravnava ni imela kaj pomagati…