Odločitev o času objave kandidature je stvar preračunljivosti vsakega kandidata – potrebe po predstavi širši javnosti, iskanja pravega trenutka, da ujame čim več medijske pozornosti, in potrebe, da zbere čim več denarja, ki igra eno ključnih vlog v ameriški predvolilni tekmi. To vedno ne prinese zmage, je pa zanjo nujno. Desetine, stotine milijonov dolarjev slabega kandidata ne bodo avtomatično rešile, a dober brez njih ne bo izvoljen. Obama in Romney sta leta 2012 vsak zbrala in porabila več kot milijardo dolarjev. Za volitve prihodnje leto napovedi o porabi predsedniških kandidatov obeh strank govorijo o dvakrat večji vsoti. Skupaj s porabo »neodvisnih posameznikov in organizacij«, ki jim je neomejeno financiranje z volitvami povezanih dejavnosti leta 2010 odprlo vrhovno sodišče s prelomno razsodbo v primeru Citizens united proti zvezni volilni komisiji, naj bi ta znesek znašal skupno do šest milijard dolarjev.

S to razsodbo, ki je izničila eno ključnih določil reforme financiranja predvolilnih kampanj iz leta 2002, so najpremožnejši spet dobili nesorazmerno velik vpliv na volitve. Konservativna industrijska magnata, brata Koch, naj bi za volitve prihodnje leto (predsedniške in kongresne) prek svoje mreže organizacij tako namenila 890 milijonov dolarjev. Znesek je tako vrtoglav, da jima pripisujejo, da sta voditelja tretje ameriške politične sile. A tudi demokrati, ki so posebno glasno kritizirali odločitev vrhovnega sodišča, so njegovo razsodbo s pridom izkoristili na zadnjih kongresnih volitvah. Kritikov sistema je veliko in imajo dobra izhodišča, a venomer trčijo ob argument svobode govora, ki je bil odločilen tudi za omenjeno odločitev vrhovnega sodišča.

In ker vsi želijo vlagati v bodočega zmagovalca, daje to še več izhodiščne prednosti znanim imenom, ki imajo že tako in tako dobra poznanstva z najvplivnejšimi. Pri republikancih je to Jeb Bush, ki je zadnjo pomembno politično funkcijo guvernerja Floride končal pred osmimi leti in bi bil težko prvokategornik brez svojega imena (čeprav mu bratstvo z zadnjim republikanskim predsednikom prinaša tudi težave) ter očetove in bratove mreže poznanstev. Podobno velja za Hillary Clinton, ki je še večja favoritinja med demokrati. Če kdo od njiju zmaga in potem dobi še en mandat, bodo imele ZDA na čelu države 28 od zadnjih 36 let Clintona ali Busha. To ni posledica pomanjkanja političnih talentov. Obama je leta 2008 sicer pokazal, da je takšne kandidate mogoče premagati, a je to dosegel tudi s sijajno finančno kampanjo. Kar kandidatom drugega ali tretjega ranga, kamor sodi Cruz, potrjuje zgolj tisto, kar vedo, še preden stopijo pred mikrofon in napovedo kandidaturo: da začenjajo iz ozadja in da se s svojim programom in nastopi sicer lahko prebijejo v ospredje, a ne brez sijajne ekipe političnih menedžerjev ter zadolževanja pri tistih, ki imajo najdebelejše denarnice.