A socialistični realizem je bil v jugoslovanskem prostoru zelo kratkega daha. Izhajajoč iz Sovjetske zveze je bil ta od leta 1934 naprej zapovedani slog osredotočen na slavljenje socialistične doktrine, njenih dosežkov in boja za njeno uveljavitev ter ubranitev. V Jugoslaviji se je v manj dogmatični obliki uveljavil v prvem desetletju po vojni, preden je država na ravni kulture in umetnosti povzela principe zahodno usmerjenega modernizma. To so bila leta povojnega pomanjkanja in obnove, kar se odraža tako v motivni usmeritvi kot v razmeroma majhni produkciji tovrstnih del. Znaten del razstave je posvečen enemu vodilnih slikarjev tega obdobja Slavku Pengovu (1908–1966), ki je izvedel vrsto pomembnih javnih naročil, med drugim poslikavo preddverja skupščine SR Slovenije, današnjega državnega zbora, in monumentalno fresko v Vili Bled (1948). Slednja, na razstavi reproducirana v naravni velikosti, je kompleksna alegorija, ki z odmerjenim simbolizmom prikazuje osvobodilno borbo jugoslovanskega ljudstva, konča pa se s povojnim prizorom brigadirjev pred novozgrajeno tovarno. Po osamosvojitvi je bila poslikava zakrita z zaveso.
V naslednji sobani se kot neposredni odziv predvaja film Uokvirjanje prostora (2012) Jasmine Cibic, ki se skozi zaigrani pogovor z arhitektom Vinkom Ganzom posveča ideološki programski prenovi te protokolarne vile. Drugi izstopajoči primer je spominski kompleks v Batini Antuna Augustinčića (1947) na današnji meji med Hrvaško in Srbijo, posvečen tamkajšnji bitki, v kateri je leta 1944 v srditih spopadih padlo 1297 sovjetskih vojakov. Skupina skulptur, ki prikazuje realistične in herojske upodobitve vojakov, medtem ko je v sredino umeščen obelisk s simbolno žensko figuro zmage, je na razstavi predstavljena s fotografsko dokumentacijo, modeli kipov rdečearmejcev in dokumentarnim filmom o postavljanju tega monumentalnega spomenika. Temu ob bok je postavljeno delo Iz oči v oči s svobodo (2014) Luize Margan, javna akcija (predstavljena s fotografijami), ki je omogočila ljudem, da se dvignejo na raven Spomenika svobode na Reki in ga pogledajo iz neposredne bližine. S tem je avtorica demistificirala spomenik, ki je sicer namenjen pogledu iz žabje perspektive. Fenomen odnosa do kulturne zapuščine in nasilnega spreminjanja zgodovine obravnava društvo BLOK, skupina mladih umetnostnih zgodovinark iz Zagreba, ki je sestavila podrobno topografijo (namerno) poškodovanih in uničenih spomenikov NOB na Hrvaškem.
Razstava je smiselno in pregledno razdeljena na poglavja, ki pokrivajo osrednje tematske tokove socialističnega realizma v praksi. Predvsem pa je tu mogoče videti dela, ki jih gledalci sicer lahko le redko ugledajo, saj je čistka s preteklostjo namreč prisotna tudi v pregovorno transparentnem obdobju demokracije. Snovalci razstave tako ne polemizirajo o ideološki podlagi predstavljenih del, ampak obdobje obravnavajo z zadostne časovne distance, na način, kot bi strokovnjaki obravnavali sleherno obdobje zgodovine umetnosti – v kontekstu tedanjega in sedanjega časa.
