Najprej je v čajno sobo zelo spoštljivo in ponižno vstopila gostja, se sezula in pokleknila na tatami. Sledil je priklon tokonomi, neke vrste oltarju, kjer sta bila postavljena roža in zapis v kaligrafiji. Na njem zapisano sporočilo gostom je tokrat nosilo štiri osnovne principe čada, japonskega čajnega obreda, izhajajočega iz zen budizma: »Va, kei, sei, džaku.« Torej harmonija, spoštovanje, čistost, spokojnost.
Ko je sedla na svoje mesto, ji je asistentka, globoko priklanjajoč se, postregla s sladicama. A skomine po okusni ponudbi je morala še malo potlačiti, čakajoč na gostitelja. Ta je z veliko skrbnostjo, v spoštovanje gosta in za prikaz popolne čistosti, še enkrat z vodo in svileno ruto očistil skodelico, metlico in žličko. Šele nato je ponudil slaščice, medtem pripravil skodelico čaja mača in jo z obveznim priklonom postregel gostji. Tudi tukaj je bilo nujno potrpljenje in prava mera občutka. Najprej občudovanje sprednje strani skodelice, s katere zaradi vljudnosti do gostitelja nikoli ne smeš piti, nato dva obrata v desno, poklon in srk zelene grenke pijače, ki se je okusno pomešala s sladkim priokusom prej zaužitih dobrot.
Petnajst let za dober čado
Čado je v Slovenskem etnografskem muzeju predsinočnjim organiziralo japonsko veleposlaništvo, ki je za ta namen v Slovenijo povabilo tudi Jumiko Murakami, profesorico šole čada Urasenke, in še devet njenih učenk in učencev. »Profesorico sem vprašal, kolikokrat je treba ceremonijo izvesti, da bo dobra. Odgovorila mi je, da jo je treba izvajati kakšnih petnajst let. Koliko je šele treba za res odlično,« je goste, večinoma nevajene tradicionalnih japonskih obredov, pomiril veleposlanik Šigemi Džomori. »Čado ali pri nas imenovan tudi sado je sestavljen iz dveh besed. Ča kot priprava in pitje čaja ter do kot pot. Torej ne gre le za pitje čaja, ampak bi lahko rekli, da gre za pot čaja, ki je globoko povezana z zen budizmom in njegovo filozofijo,« je zaključil in predal besedo moderatorki obreda, izredni profesorici Kaori Hašimoto. »Popolno čajno ceremonijo zna izvesti le 92-letni mojster Sen Genšicu, pa še on bo rekel, da se mora marsikaj naučiti,« ga je dopolnila z rahlim nasmeškom. Urasenke, eno najstarejših in največjih šol čada na Japonskem z dvema milijonoma učencev po vsem svetu, trenutno vodi njegov sin Sen Sošicu XVI., naslednik šestnajste generacije velikega mojstra Sena Rikjuja, ki je pred več kot štiristo leti oblikoval in izpopolnil še danes izvajano obliko ceremonije.
Mišimotova je nadaljevala, da je obred razdeljen v štiri dele in traja štiri ure, ob čemer je nekaj gostov nekoliko začudeno pogledalo – a le do razlage, da nam bodo demonstrirali le zadnji, pol ure trajajoči del. »Pri ceremoniji deluje vseh pet čutov. Gledate obred, slišite pripravo, občutite keramiko, vohate in okusite čaj ter sladico. Združuje arhitekturo, vrtnarstvo, kaligrafijo, gledališče no, keramičarstvo, filozofijo in druge umetnosti ter vede v en obred, zato ima tako pomembno vlogo v japonski kulturi,« je razložila. Naš gostitelj je bil tokrat njen prikupni 10-letni sin Tacunori, ki se je, razen ob rahli nerodnosti, ko mu je iz roke padla zajemalka, dobro izkazal, kar je potrdila tudi ponosna mati. A tudi sam je že razvil visoko stopnjo samokritičnosti in se ob vprašanju, ali je bil zadovoljen z izvedbo, le nakremžil in zinil: »Neee! Preveč napak.« Mladenič je na prste rok preštel, da že osem let pridno vadi obred, njegova mati in učiteljica pa pravi, da mu bo to pomagalo v življenju, saj se bo priučil štirih osnovnih principov in se navadil globoke koncentracije, ki je pri čadu bistvena. »Najpomembnejši so globoki prikloni, s katerimi gostu in obredu izkažeš primerno spoštovanje,« je pojasnil Tacunori. In s pomočjo matere dodal, da je zelo pomembno, da se ta tradicija širi tudi zunaj meja njegove domovine: »Gre za medsebojno razumevanje in dialog med našimi kulturami in obred je zelo primeren način za to.«
Šola skromnosti in ponižnosti
Mišimotova je zadovoljna tudi z napredkom slovenske izpostave, ki se poteguje, da bi postala uradna podružnica šole Urasenke pri nas. Trenutno ima 17 učencev, ki se srečujejo približno dvakrat na mesec. Njena vodja, Romunka Pavla Šimenc, ki se je eno leto učila pri mojstrih na Japonskem, nato pa se je poročila s Slovencem in preselila v našo deželo, je čado v Slovenskem etnografskem muzeju začela izvajati leta 2007. »Ko sem se preselila v Slovenijo, sem imela težave znova najti svojo identiteto v novem okolju. A nekatere stvari v življenju so tako jasne in konstantne, da te zaznamujejo za vedno, in to je zame čado. Zavedla sem se, da se bom lažje našla, če se bom naslonila na nekaj, kar je neizbrisen del mene, in zato sem ceremonijo začela izvajati tudi tukaj,« je pojasnila. Dodala je, da ji je čado zelo pomagal pri razumevanju sveta, drugih in sebe, zato je želela to izkušnjo deliti tudi z drugimi.
Pomembnost čada v japonski kulturi pripisuje njegovi hkratni kompleksnosti, saj je sinteza številnih umetnosti, in preprostosti japonskega pogleda na življenje. »Izraža harmonijo med ljudmi, med človekom, naravo in njegovim okoljem,« je pojasnila. Pravi, da čistost pribora in obreda simbolizira tudi čistost srca udeležencev: »Ko prideš na čado, pozabiš vse svoje skrbi. Vstopiš in se za nekaj časa preseliš v drug, popoln svet. A ne gre za sofisticirano stvar, ampak preprosto, minimalistično deljenje skodelice čaja z gosti. Tako nadgrajuješ dobre odnose z njimi, kar je v življenju zelo pomembno.« Čeprav gre v osnovi za obred preprostosti in skromnosti, pa se nikakor ni preprosto priučiti te umetnosti. Obstaja namreč sto načinov priprave čaja, število možnih izvedb pa je treba še pomnožiti, saj je ceremonija odvisna tudi od letnega časa in dela dneva. »Posebna ceremonija se izvaja pozimi in jeseni, zjutraj je drugačna kot zvečer, imamo tudi posebno za novo leto. Čado je vseživljenjska praksa. Šola skromnosti in ponižnosti, ki nas uči, da nismo popolni in da moramo vsak dan napredovati,« je sklenila Šimenčeva.
