Vse, kar mladi delamo, je zelo glasno, za ušesa starejših se zdi kot naključni hrup iz računalnikov. Je tako težko razumeti, da ni vsak pografitan prostor poln narkomanov? Včasih se mi zdi, da druge plati zgodbe sploh ne želijo slišati. Še posebno oblast se za dogajanje na alternativni sceni ne zmeni, v najslabših primerih jo celo zatira.

Ljubljanska Metelkova, Tovarna Rog, mariborska Pekarna in podobni prostori so postali pomembni za razvoj slovenske kulture, saj so zatočišče za vse, ki v uveljavljeni kulturi niso našli svojega mesta, in tudi prostor, kjer se ne dogajajo samo koncerti in žuri, temveč tudi mnoge razstave, literarni večeri, filmske projekcije, gledališke predstave in podobno. Zapiranje takih prostorov sporoča mladim, da jih starejša generacija dojema kot nepomembne za slovensko kulturno sceno in s tem tudi družbo nasploh.

Večina politikov mladim nameni le minimalno pozornost, samo toliko, da ostanejo mirni in da ne protestirajo preveč. Opisan odnos do mladih ni značilen le za ljubljansko alternativno sceno, razpozna se skoraj na vseh področjih. To pa bo postal večji problem za Slovenijo in ne za mlade. Mladi smo postali zelo fleksibilni, v državi, v kateri za nas ni prihodnosti, mnogi ne bodo vztrajali. Naša generacija je veliko bolj egoistična, raje vlagamo vase, kot pa da bi se borili za družbene spremembe. Posledica tega je, da bo v Sloveniji ostala omrtvičena kulturna scena, primanjkovalo pa bo mladih izobražencev.

Razne pripombe na račun mladih pa so tako in tako po navadi osnovane na šibkih argumentih. Saj ne obstajamo v vakuumu. Smo produkt prejšnjih generacij, njihovih tranzicij in revolucij, njihovih new age tehnik odgoja in paranoje. Z besedami grškega filozofa Diogena: »Če učenec ne uboga, zakaj ne bi bičali učitelja?«