»Digitalizacija je močno zamajala stare svetovne medijske imperije, saj se je z njo na splet preselil velik del bralcev, sledili pa so jim tudi oglaševalci. Stari mediji so se morali z izgubo oglaševalskega denarja soočiti dejstvom, da se nikdar niso zares v celoti financirali s plačili bralcev. Digitalizacija pa je ob tem prinesla tudi to, da lahko danes zelo hitro vzpostaviš platformo, s katero se greš medij,« pojasnjuje Taja Topolovec, novinarka slovenskega neodvisnega medija podcrto.si. Pred sodelovanjem v projektu, ki je luč sveta ugledal pred pol leta, je pisala za Večer in Airbeletrino, bila članica uredništva Pogledov, na Delu pa se je kot namestnica na oddelku za spletni razvoj ukvarjala z načrtovanjem digitalnih rešitev in strategij.
Ko se je vrnila v svobodnjaške vode, nikakor ni imela načrtov, da bi se zapletla v novo medijsko zgodbo. Predvsem je želela svoja znanja o digitalizaciji prenesti na področje kulture, za katero meni, da je glede tega precej podhranjeno. Vendar je naključje naneslo, da je sprva zgolj pro bono začela svetovati Anžetu Voh Bošticu pri zaganjanju medija za neodvisno raziskovalno podatkovno novinarstvo. Kar se je začelo kot pomoč pri tehnični pripravi uporabniku prijazne platforme, je zelo hitro doseglo nenačrtovane razsežnosti. Pol leta kasneje je polno vpletena.
Neodvisni in masovni mediji nimajo istega poslanstva
Poslanstvo neodvisnega medija je po njenem mnenju drugačno kot poslanstvo množičnih medijev. Slednji služijo splošnemu informiranju javnosti in si zaradi velikosti, tehnične podpore in dostopa do agencijskih novic to lahko tudi privoščijo. Manjši neodvisni mediji se morajo zato osredotočiti bolj na nišne projekte. »V primeru podcrto.si se ukvarjamo z resnim preiskovalnim, podatkovnim novinarstvom in poglobljenimi zgodbami,« pojasnjuje. »Izhodišče naših zgodb zato ni novica, ki se pojavlja v vseh medijih, razen če se izkaže, da se je treba poglobiti v njeno ozadje. Lahko pa se zaradi našega pisanja zgodba razširi do drugih medijev. Primer zadnjega je razkritje kritične napake policijskega sistema za šifriranje komunikacij Tetra, ki smo jo pripravili v sodelovanju z Dnevnikovo prilogo Objektiv in je nato postala novica, s katero so se mediji ukvarjali ves teden.«
Ob tem Topolovčeva izpostavlja dejstvo, da kljub nižjim vstopnim pogojem v medijsko pokrajino, ki jo je prinesla digitalizacija, ostaja nezanemarljivo, da produkcija kakovostnih vsebin vedno precej stane. Zato se ji zdi še toliko bolj paradoksalno, da je velikim medijskim hišam v tolikšni meri uspelo razvrednotiti novinarsko delo.
»Naš delovni proces se običajno začne s preučevanjem baz podatkov, da bi podrobno spoznali določen trend. Potem poiščemo odgovore pri pristojnih in ljudi, ki se s to problematiko ukvarjajo na terenu,« razloži in dodaja, da poskušajo pri tem ugotoviti, zakaj do zaznanega trenda prihaja in kaj so možne rešitve. »Tako naša naloga ni več zgolj informiranje, temveč že skoraj aktivistično novinarstvo, za katero je značilno, da poleg bazičnega dela novinarstva, ki šele artikulira novico, z vztrajnim in dolgoročnim delom teži za tem, da doseže premik oziroma spremembe na konkretnih primerih. Predvsem takrat, ko gre za negativne učinke na najšibkejše člene družbe.«
Kot opozarja, tovrstno delo v splošnoinformativnih medijih ni zelo podprto. Tako v Sloveniji kot v tujini. »Zato smo lahko že okoli leta 2005, ko se je financiranje produkcije vsebin v medijih začelo krčiti, opazili migracijo takšnega dela med neodvisne projekte. Je pa treba poudariti, da so razmere v angleško govorečem svetu vsekakor malce drugačne kot pri nas ali drugih manjših evropskih državah. Kot prvo imajo vsekakor neprimerljivo večji doseg, ob tem pa imajo tudi tradicijo podpiranja novinarstva v javnem interesu različnih fundacij in velikih donatorjev.«
Neodvisni mediji na še večjem prepihu kot zagonska podjetja
»V Sloveniji pa se vsi mediji prijavljajo na en in edini medijski razpis ministrstva za kulturo,« pravi Taja Topolovec. »Ta pokriva vse, od spletnih in tiskanih medijev do televizij, radia in medijev regionalnega pomena.«
Večino denarja za produkcijo kakovostnih vsebin v teh okoliščinah poberejo največji mediji, ki imajo nekaj prednosti tudi po zaslugi kriterijev, opredeljenih v zakonu. To se na vsebinski ravni kaže z zahtevo po uravnoteženem poročanju o političnem dogajanju. »Za nišne medije, ki se ne osredotočajo na politiko, je to problematično,« opozarja Topolovčeva. Poleg tega gre za vsote, ki so za velike medije predvsem dodatek, medtem ko bi se pri manjših močno poznale.
»Zanimivo bi bilo videti, kakšno raziskavo nastajanja in propadanja medijskih projektov. Predstavljam si, da je statistika še za odtenek slabša od zagonskih podjetij, ki se vseeno gibljejo na področju, kjer je z dobro idejo mogoče dobiti določen kapital oziroma zagonska sredstva,« izpostavi. »Če novinarskih vsebin ne želiš delati zgolj kot hobi, moraš vložiti precej časa, temu pa logično sledi tudi potreba po denarju.« Doda še, da to, kar pri podcrto.si delata dve osebi s skromnim številom zunanjih sodelavcev, v tujini zaradi dostopnosti financiranja lahko delajo velike novinarske redakcije z vso podporo, ki je potrebna. Prav tako se čas, ki je namenjen pisanju zgodb, lahko raztegne tudi na leto in pol. S takšnim načinom dela potem lahko tudi dobiš Pulitzerjevo nagrado.
»Vsi bi radi nove, bolj angažirane medije. Novinarstvo v javnem interesu pa lahko na dolgi rok obstaja samo s čimbolj neodvisno podporo. Če želimo kaj spremeniti, ne moremo sedeti in čakati, da bo nekdo ustvaril vzdržen model financiranja, ki bo tovrstno novinarstvo omogočil. Mi smo se tega podviga lotili in v pol leta pokazali, s kakšnimi novinarskimi standardi delamo in kaj je mogoče narediti z omejenimi sredstvi in majhno ekipo. Zdaj pa potrebujemo podporo bralcev, ki v mediju kot je Pod črto, vidijo projekt, vreden podpore.«
