Hokejiste je treba razumeti in odločno podpreti njihova skromna prizadevanja, da bi po korektno odigrani sezoni v EBEL dobili tistih nekaj sto evrov, kolikor jim ob nizkih pogodbah pripada. Predvsem starejši tivolski igralci bi znali povedati, kolikokrat so že nasedli praznim obljubam klubske pisarne, kar je njihovo zdajšnjo skeptičnost še povečalo. Ob tem ne gre spregledati, da glede na poslovno politiko tivolskega kolektiva v zadnjih letih ni prav nobenega zagotovila, da bodo izpolnjene sedanje zahteve hokejistov. Morda se javnost ob tem premalokrat postavi v kožo igralcev, ki morajo vsak mesec plačevati položnice, čeprav klub že sredi zime ostane brez sredstev za izplačilo njihovih plač. V Ljubljani se kot v začaranem krogu predolgo vrti ista zgodba. V približno enakem časovnem obdobju se vsako leto razkrije vsa beda navideznega profesionalizma, ki je iz domačega hokeja preprosto izginil kot kafra. V tem brezupnem položaju je najtežje hokejistom, ki so zaradi dvajsetletnega zavoženega poslovanja enega samega človeka postali sužnji sodobnega sveta. Kako oddaljeni se zdijo časi, ko so imeli igralci pred Tivolijem parkirane drage avtomobile, danes pa se s torbo na rami kot šolarji vozijo s kolesom, da bi privarčevali za potne stroške. Povsem razumljivo, da se počutijo izdani in opeharjeni. Ne le da jim neprestano jemljejo dostojanstvo, z vsakim dnem jim ukradejo tudi košček športnih sanj.
V luči teh dogodkov bo napovedana skupščina Olimpije čez mesec dni prelomna. Dejstvo je, da klub potrebuje očiščenje in s svežim vetrom nove obraze. Ker je Olimpija izgubila identiteto, bo prenova dolgotrajna, zato morajo položaje zasesti kredibilni ljudje. Bistveno pri tem je, da bo tudi večni direktor Matjaž Sekelj spoznal, da se je njegovo poslanstvo v klubu že zdavnaj končalo.