Ena izmed nalog prodajnih galerij je tudi iskanje novih talentov. Med perspektivne mlade slovenske likovne umetnice nedvomno spada Tina Dobrajc (1984), ki jo na aktualni razstavi The Mother of the world galerija Equrna izpostavlja kot drzno umetniško osebnost z jasnim konceptualnim, tematskim in tehničnim jedrom. Njen preboj v zadnjih letih se kaže v smeri plodnega raziskovanja različnih likovnih medijev, instalacij in videa, kjer ji je uspelo presunljivo združiti tradicijo, simbolizem in realnost ter prepričati gledalca v sprejetje dvomljivih in bolečih vprašanj o identiteti ženskega spola.
Redko videna neposrednost
Razstava, ki je odprta še do petka, je s stališča likovnega izraza izjemno učinkovita. Kombinacije slike, risbe in materialnosti pričarajo v tehniki asemblaža (ne kolaža) doživetje zelo različnih vidikov ženskih identitet, kot so menstruacija, animizem, folklora in sram. V slikarskem metieru se Tina Dobrajc nanaša na slovenski »temni modernizem« v značilnih morbidnih razpoloženjih krajine in figur, kar pa presenetljivo nadgradi ali rahlja z lepljenjem živobarvnih plastičnih rož na sliko, kar prihaja iz pop arta in gledalca popelje v sedanji trenutek. Občutja na slikah poudarjajo barve, ki so hladne, kovinske; prevladujeta črna in bela, kontrasten barvni poudarek predstavlja le simbolična krvavo rdeča. Risbe so naslikane na prtih ali rjuhah, ponekod so kombinirane z drugimi najdenimi predmeti ali blagom iz »skrinje prednic«. Ženski (njen) obraz redko srečamo, večinoma je prekrit s cvetjem ali razmršenimi lasmi, kar kaže na občutje sramu pred lastno podobo ali popolnim razkritjem njenih specifičnih identitet, ki bi si jih želeli videti. Tako pa se skrije za »masko« splošnih identitet (spola, leta in kraja oziroma folklore) in tradicije feminizma. Toda pozor – večina sodobnih slovenskih umetnikov niti ne poskuša zaorati v ledino, ki jo je načelo to redko videno avtentično slikarstvo.
Postavitev je zamišljena kot celostna predstavitev mlade umetnice v različnih medijih. V prvem prostoru je instalacija v obliki camere obscure in v podobi znamenite Courbetove slike (Izvor sveta). Skozi razporek vidimo spreminjajoče se portrete trinajstih žensk, feministk iz 19. in 20. stoletja. V tem delu obrne pozicijo pogleda iz moškega v ženskega, iz Courbetovega (moškega, patriarhalnega, objektnega) pogleda v emancipacijsko ženskega, torej v teoretičarke enakopravnosti spolov, ras in drugih marginaliziranih skupin. Fetišistični objekt v obliki camere obscure s feministično taktiko spreobračanja pozicije moške/ženske vloge v pogledu sproži razmislek o dolgi tradiciji feministične umetnosti, misli in borbe. Kako bi bil videti prototip feministke, kakšno fiziogonomijo obraza bi imel skupek vseh feministk iz notranjosti camere obscure? Rezultat gledalec vidi v drugem delu, kjer je s pomočjo sodobne tehnologije združila vse podobe v eno; te ženske so dale zahodni civilizaciji veliko več, kot je od njih kdor koli pričakoval, in tudi Tina Dobrajc se jim v tem delu pokloni. Feministični performans v obliki skoraj 30-minutnega videa tematizira družbeno telo dveh mladih umetnic, ki v narodni noši nosita skodelico mleka v krogu – kot tipično žensko dejanje, ki se prenaša od ženske do ženske, iz roda rod. V tem delu tematizira nacionalne, folklorne, generacijske in ekonomske identitete v zgodovini (gorenjskih) žensk.
Med arhetipi in spomini
V drugem delu razstave je tematiziran arhetipski odnos med žensko in njenimi fiziološkimi stanji (menstruacija) v tradiciji neoavantgardne umetnosti s ciljem osvobajanja in emancipacije ženskega jaza. V risbah večjega formata je žensko telo, ki je opazilo svojo (prvo) menstruacijo, simpatično predstavljeno skozi simbol rdeče volne ali plastičnih rož. V tem delu postavitve prevladuje avtobiografska umetnost, kjer nam umetnica spregovori v prvi osebi tako, da poudari čustvene, seksualne, intuitivne, nezavedne subjektivne vidike. Med slikami velja izpostaviti lanskoletno sliko She(ep), ženski akt z avbo na glavi, ki se skriva za naslikano simboliko cvetja pred megleno pokrajino in čredo ovac, zbranih okoli gejzirja iz rdečih rož, vzorcev in rdeče barve. Ali gre za alegorijo čredne narave človeške psihe? Simbolizem je učinkovito združen z resničnimi podobami hladne škofjeloške krajine in jagnjeta med čredo ter aktom kot simbolom novih možnosti oziroma trohice upanja. Koncept združevanja fikcije in resničnosti, simbolike in alegorije, se dopolnjuje še v drugih delih, z namigi na zgodovino B-filma v naslovih slik, kot je denimo triptih I shot Andy Warhol. Maske iz rož poudarjajo seksualno dinamiko pogleda v prizorih dekleta v različnih afektiranih gestah, spet z avbo na glavi, ki se »daje kakor lutka«, kakor objekt moškemu fetišističnemu pogledu in posreduje videnje zgodbe o pisateljici Valerie, ki je napisala feministično klasiko »pornografic«. In ustrelila Andyja Warhola. To je gotovo eno boljših del na razstavi, saj na čisto vizualen, likovni način raziskuje status ženske subjektivnosti in njenih (folklornih, spolnih, medijskih) identitet in razumskosti. Spopad med Valerie in Warholom naj bi bil v svojem jedru spopad med usihajočo tiskarsko, pisateljsko industrijo in novo popartistično, vizualno kulturo. To je v delu predstavljeno z »natisnjenimi« vzorci (kot simbol tradicionalne, ženske kulture) na ozadju platna na eni strani in na drugi s plastičnimi rožami na obrazih deklet (kot simbolom nove potrošniške pop kulture).
Tina Dobrajc slika svet preteklosti – spominov, ki so boleči, vsiljeni, osamljeni. V umetnosti se nam kaže v različnih starostnih dobah, vedno določeno z genius loci škofjeloške regije, z vso kruto resničnostjo, a tudi s pravljicami, duhovi, vražami in še čim. Ženska je tu ujeta v svoje objektne spolne vloge, folklorni značaj dobre matere, a tudi nekega tihega upanja, upanja pobega v svet blišča, popa in sanj. Njen subjekt izginja v zlovešči in morbidni krajini ter se izgublja v popredmetenem svetu. Žal se identitete reproducirajo in se v naši družbi kakor etikete vsiljujejo ljudem; tako je tudi njen subjekt zakoreninjen v tradiciji, četudi je ta boleča nadloga, kolikor individualni subjekt podreja nekemu družbenemu, ruralnemu in patriarhalnemu svetu.
