Pri Slovenskem glasbenoinformacijskem centru (SIGIC) so si zadali zelo zahtevno nalogo: po vzoru svojih prejšnjih antoloških zvočnih izdaj s področij jazza, etna in eksperimentalne glasbe na Slovenskem so se odločili, da podobno reprezentativno predstavijo še slovensko klasično glasbo. Te izdaje so potem prvenstveno namenjene tuji strokovni javnosti pa tudi turistom.

Staknili so glave

SIGIC je v projekt Klasika Slovenia: Skladbe za orkester povabil še RTV Slovenija oziroma njeno glasbeno založbo ZKP – Založbo kakovostnih programov, po nasvete so hodili k sosedom skladateljem, k muzikologom na filozofsko fakulteto, nato pa so sestavili še komisijo, ki je opravila izbor skladb – v njej so bili muzikologa prof. dr. Aleš Nagode in prof. dr. Borut Smrekar ter skladatelj Nenad Firšt. V prvem delu izdaje so se zdaj znašli skladatelji: Anton Lajovic, Slavko Osterc, Marjan Kozina, Primož Ramovš, Uroš Krek, Marijan Lipovšek, Lucijan Marija Škerjanc, Matija Bravničar, Demetrij Žebre in Zvonimir Ciglič. Gre za arhivske posnetke naših profesionalnih simfoničnih in komornih orkestrov, ki so jim dirigirali Uroš Lajovic, Samo Hubad, Marko Munih in Simon Krečič.

»To je šele začetek ambicioznega načrta, da predstavimo ključna dela slovenske umetniške glasbe,« pravi muzikolog Nagode o prvi kompilaciji na temo simfonične glasbe. Naslovili so jo s »klasika«, vendar so se pri tem zavedali težke prtljage pomenov in vrednostnih konotacij te besede. »Želimo, da se jo razume kot prvorazrednost, ki pa ne izhaja iz števila poslušalcev ali stopnje, do katere jo zlorabljajo družbene elite za samopromocijo, temveč iz doseganja skrajnih meja človekovih sposobnosti pri oblikovanju zvočnih stvaritev. Njeno merilo je približevanje preseženemu, njen cilj je v neznanem in ne v znanem. Izzvati človeški um, da vedno znova in na novo konceptualizira doživljanje svojega notranjega in zunanjega sveta v zvočnih podobah.«

Sicer pa o »klasikih« slovenske orkestrske glasbe lahko začnemo govoriti šele v 20. stoletju, ko Fran Gerbič napiše prvo slovensko »romantično« Lovsko simfonijo (1915). Prava simfonična dela nastanejo še pozneje, v času profesionalizacije slovenskega glasbenega življenja po drugi svetovni vojni, ko se ob obeh opernih orkestrih oblikujeta še Orkester Slovenske filharmonije in Simfonični orkester RTV Slovenija. Šele to orkestrsko obilje se je potem odrazilo tako pri kvantiteti kot v kakovosti simfoničnih del.

Estetika, kakovost, raznovrstnost

Nagode je dodal, da so pri izbiri skladb gledali na estetsko vrednost skladb, hkrati pa so želeli prikazati raznovrstnost in kakovost slovenske ustvarjalnosti, kar bi bilo lahko zanimivo tudi za mednarodni krog poslušalcev. »V radijskem arhivu je mnogo posnetkov, nekatere skladbe so posnete tudi večkrat, malo pa jih je dosegalo današnja merila neoporečnosti,« je izpostavil. Mojca Menart, odgovorna urednica založbe ZKP, pa je odgovorila, da je arhiv zelo raznoroden in da je takšna antologija pravzaprav priložnost za distančen pogled in pregled – ko hkrati vidiš, česa vsega ni. Da so včasih k snemanjem pristopali precej kampanjsko, pri svojem delu spoznavajo tudi sami.

Pri tokratni izbiri se je komisija morala ozirati tudi na minutažo skladb, da so jih spravili na dvojno zgoščenko, zato so izbirali med krajšimi, do 20-minutnimi simfoničnimi skladbami, ki jih je slovenska zgodovina ravno tako polna. Žal pa niso mogli ustreči še eni želji – da bi predstavili tudi vse najpomembnejše interprete na Slovenskem.

»Svojo nalogo sem razumel predvsem kot neki potopis po zgodovini slovenske simfonične glasbe, v katerega sem potem skušal vpeti tudi skladbe, ki so na teh zgoščenkah,« je dodal prof. dr. Gregor Pompe, ki se je projektu priključil zadnji. »To zgoščenko razumem predvsem kot neko kanoniziranje slovenske ustvarjalnosti. Komisija je imela zahtevno nalogo, ko se je morala odločiti, kaj izbrati kot reprezentativno. Izbrala je dela, ki so večkrat posneta in očitno tudi izvajana, so kakovostna in sodijo v bolj poslušljiv del slovenske simfonične glasbe 20. stoletja.«