Padec berlinskega zidu in z njim ideološke železne zavese Kube ni le obšel, ampak jo je potisnil v še večjo osamo. Da bi ZDA zmehčale taktiko discipliniranja upornega karibskega otoka, seveda ni bilo pričakovati, da ga je Rusija po razpadu Sovjetske zveze pustila na cedilu, je bilo za Kubo boleče, a predvidljivo, saj je njena dolgoletna zaveznica za več kot desetletje izginila z globalnega strateškega prizorišča. Nekoliko presenetljivo je bilo, da je EU sledila ameriškemu zaostrovanju sankcioniranja otoške države, ki je doseglo vrhunec s tako imenovano koktejlsko vojno leta 1993, nadaljevalo pa s tri leta kasneje sprejetim kontraproduktivnim »skupnim stališčem« Unije, mimo katerega je do zdaj osemnajst članic EU sklenilo bilateralne sporazume o sodelovanju s Havano. Lani začeta pogajanja o političnem dialogu in sodelovanju naj bi po desetletju nekonsistentne politike po trditvah Bruslja vodila k normalizaciji odnosov z državo, ki tretjino turističnega prometa ustvari prav z Evropejci, EU pa je tudi njen največji trgovinski partner. Havana pravilno razume dele tega sporazuma kot vmešavanje v njene notranje zadeve, a to je cena, po kateri je Kuba prisiljena kupovati mačka v žaklju, če iz vse bolj prepletenega sveta ne želi štrleti kot Severna Koreja z nikakršnimi možnostmi, da bi to sploh preživela.

To je tudi razlog, da je zadišalo po mrhovini, okoli katere že krožijo hijene. Izkušnje zadnjega četrt stoletja, rešenega ostre razmejitve na kapitalizem in komunizem, ki je politiki dodajala moč, navajajo k sklepu, da slednja zdaj samo še služi mrhovinarjem, le da ti ne delujejo kot naravni čistilci (v družbi), ampak kot kužna golazen. Ukrajina, Libija, Sirija, Irak so povedni primeri in Kubi se ob zdajšnjem zanimanju ZDA, EU in Rusije prej obeta, da bo končala v kaosu kot Haiti in ponovni ameriški bordel, kot pa kot vzhajajoča karibska demokratična zvezda.

Problem je v tem, da so človekove in državljanske pravice postale potrošno blago, ki ga vsak kroji po svoje, in ne univerzalna vrednota, ki se dopolnjuje in izpopolnjuje tudi z družbenim razvojem. Pri nas se trenutno tako ravna s pravicami istospolnih partnerjev, drugod pa z dvojnimi merili za mnoge druge, zaradi česar so Palestinci v Izraelu žrtve apartheida z ukradenim jim ozemljem, ženske v Savdski Arabiji med najbolj diskriminiranimi, disidenti v bahrajnskih zaporih neopazni in voditelji teh držav veliki prijatelji Zahoda, ki ima na drugi strani preštetega vsakega kitajskega oporečnika, rožlja s sankcijami zaradi ruskega upoštevanja referendumske volje krimskega prebivalstva in Raula Castra vnaprej izključuje iz zahtevanih demokratičnih volitev na Kubi.

V takem svetu se je normalnemu človeku težko znajti, je pa pravi raj za špekulante. Na precej grob način se tega uči del Evrope z Grčijo na čelu in tudi Slovenija, kjer nam je komaj ustvarjena država spolzela iz rok, človekove pravice erodirale na primerih izbrisanih, azilantov in drugače spolno usmerjenih, državljanske pa v strankokraciji, ki so ji dovolj že zavajajoča imena, za katerimi se skriva krdelo pogoltnih podrepnikov. Previdnost, ki jo kaže kubanski režim ob tako imenovanih dobronamernih potezah glavnih igralcev v globalni politiki, ni odveč. Samo rahel reformni premik Raula Castra k tržni ekonomiji pri malih kmetovalcih je omogočil veliko špekulacijo poldrugega ducata državnih uradnikov. Na manj nadzorovan trg pridelkov jim je s prirejanjem računov in lažnimi potrdili uspelo spraviti osem milijonov jajc in pospraviti v žep 350 milijonov dolarjev, preden so jih razkrili in spravili za rešetke. O tem, kako hitro se nakotijo podjetneži oziroma pohlepneži ob padcih rigidnih (ne samo komunističnih) režimov, ni treba posebej razlagati. Še več, uspešne zgodbe ekonomskega neoliberalizma in tranzicijskih držav so se praktično spletle le s političnimi diktaturami od Singapurja in Malezije do Tajvana in Južne Koreje. Ugotovitve seveda ne gre posploševati, še posebej zato, ker so omenjeni azijski tigri svoj razcvet doživljali v časih dekolonizacije in blokovske delitve sveta, potrjuje pa, da je družbeni inženiring mnogo bolj zapleten od diplomatskih puhlic o demokraciji in človekovih pravicah, še posebej, ko je oboje zgolj priložnostno orodje za animiranje javnosti. Ta pa je tako vse bolj slepa za najmanj petdeset odtenkov sive v družbenih odnosih, saj se praviloma zadovoljuje samo še s kontrastno črno-belimi slikami in drastičnim ukrepanjem.

Zatorej, obiščite Kubo takoj, če se želite družiti z veselimi ljudmi navkljub rigidnemu režimu. Pišejo se mu zadnje ure, o tem priča pomembnost položajev diplomatov, ki si v Havani izmenjujejo kljuke, v oblastni piramidi ZDA, EU, Rusije in tudi Kitajske. Kuba se zna hitro bleščati kot Mala Havana na Floridi, Kubanci pa bodo takrat pljuvali žolč po vzoru mnogih tranzicijskih luzerjev. Tedaj vam bo ostal za spočitje od domače tranzicijske resnice samo še kakšen Aitutaki, tam daleč v Tihem oceanu. Tako daleč, da mu vsaj še nekaj desetletij ne grozi nobena tranzicija. Ni na nobenem strateškem zemljevidu, prebivalci pa radostno razlagajo, da so sedem desetletij za Havaji. In v raju.