Nekoč veljala za manjvredno

Ampak ko si konj zlomi nogo, mora v klobase, so nekoč dejali. Poleg tega je meso konj, ki jih pri nas zlasti na Dolenjskem gojijo izključno v prehranske namene, zagotovo bolj zdravo in precej manj obremenjeno s škodljivimi kemikalijami kot meso z živalskih farm. Konj namreč ne pitajo z rastnimi hormoni, antibiotiki in podobno nesnago, ki je v postopku hlevske reje po vsem svetu žal stalnica. Konjsko meso vsebuje tudi največ polnovrednih beljakovin in železa ter daleč najnižji delež maščob, s tem pa tudi najmanj kalorij. In je v resnici izjemno mehko in okusno! Če iz njega skuhamo juho po vzoru goveje, se maščoba na njej ne bo nikoli strdila, zato se tudi ne bo nalagala po naših žilah. Ker vsebuje veliko železa in drugih koristnih snovi, strokovnjaki konjsko meso priporočajo nosečnicam, otrokom in ljudem z zdravstvenimi težavami, zlasti sladkornim bolnikom, slabokrvnim in tistim, ki jih mučita povišan holesterol in putika. Poleg tega konjetino zdravniki močno priporočajo rekonvalescentom, posebej izčrpanim po močnih kemoterapijah, in celo avtističnim otrokom, ki jim koristi hrana, bogata z beljakovinami. Znano je tudi, da veliko konjskega mesa zaužijejo vrhunski športniki.

Iz konjskega mesa lahko pripravimo vse jedi, za katere bi sicer uporabili denimo govedino. Odličen je na primer konjski golaž, za katerega velja, da je meso priporočljivo zares počasi pražiti kar dve uri, da izpari vsa voda, in ga šele nato zaliti, da ostane mehko. Po vzoru goveje pripravimo tudi konjsko pečenko, juho in druge tradicionalne jedi, odlična pa je tudi konjetina na način rostbifa. Vrhunski je konjski »biftek«, rahlo pečen ali na tatarski način. Slednji velja celo za izvirnega, saj naj bi tatarca iznašli Tatari, staro turško ljudstvo, živeče v Rusiji, ki naj bi surovo meso zaradi poškodb ubitih konj dali pod sedlo in ves dan jahali, da se je stolklo in zmehčalo, zvečer pa naj bi ga, začinjenega s slanim konjskim potom, pojedli. Danes ga seveda pripravljamo po nekoliko sodobnejši recepturi, pri tem pa velja, da konji niso gostitelji parazitov, zato je že dolgo znano, da se konjsko meso lahko uživa surovo. Poleg tega je surovo meso po mnenju strokovnjakov veliko lažje prebavljivo kot kuhano ali pečeno, pri katerem beljakovine zakrknejo. Kdove ali bi ga pokusili tudi presnojedci…

Pri nas je zlasti v Ljubljani, kjer že več desetletij obratuje edina specializirana konjska mesarija pri nas, Krušičeva, priljubljen konjski burger, ki ga hodijo jest in se mu čudit gurmani z vsega sveta, specialiteta pa so tudi konjski čevapčiči, klobase, hrenovke, suhe salame… Ko smo ravno pri mleti konjetini – iz nje nastanejo krasne čufte, bolonjska omaka in konec koncev lazanja, ki je pred leti povzročila nekaj razburjenja, a predvsem zato, ker so jo trgovine prodajale kot govejo. Glede na to, da se bliža zdravju nevaren praznik z obilico mesa in jajc na mizi, velja spomniti, da je pri nas mogoče dobiti konjsko prekajeno šunko. Veliko sočnejša in okusnejša je od svinjske, pa tudi precej lažje prebavljiva. Poskusite, ne bo vam žal!

Za pripravo konjskega mesa in drobovine je zelo pomembna težka posoda, najboljša je litoželezna ponev, ki jo lahko primerno segrejemo in ima veliko toplote ter se ne ohladi tako hitro kakor lahka teflonska. To je pomembno, ker moramo konjsko meso pripraviti na hitro, v čim bolj vroči ponvi, da hitro zakrkne, le tako ostane mehko in sočno. Podobno na hitro, v minuti, se popečejo tudi konjska jetrca, vsaj po mnenju izvršne kuharske komisije Nedeljskega izjemna delikatesa, ki jim je vnaprej pripravljeno popraženo čebulo najbolje dodati tik pred koncem praženja.