Ena od teh zgodb bi lahko bila tudi zgodba o gostilničarski družini, imenovani Muha. Zdajšnji gospodar slovite lokvanjske oštarije Muha Andrej je že deseti po vrsti, ki skrbi za to, da ta intimen, še danes napol vaški biser ohranja vse tisto, kar ga je naredilo za tako posebnega in tako izredno priljubljenega med ljudmi. Hkrati je temu birtskemu zanesenjaku s pomočjo soproge Helene uspelo k vsemu skupaj dodati še nekakšno presežno vrednost v obliki čudovitih apartmajskih prenočišč. Zdaj gospa, mati in žena, takrat pa še dekle je vrgla oko na Andreja (on pa nanjo) ob nekem obisku v gostilni. Na pršut naj bi prišla, pa je beseda dala besedo in sta vrla Andrej in Helena počasi prišla do spoznanja, da sta si »v žlahti po ovcah«, kar je pomenilo, da so Helenini predniki med drugimi za Muhove pasli ovce njega dni. Pa se je ljubezen vnela in njen sad je mali Blaž, enajsti »Muhov pretendent na gostilničarski prestol«.
Apartmaje so uredili tam, kjer so bili svojčas kokošnjaki, svinjaki in pralnica, ter so jih, tako za šalo, tako tudi poimenovali. V njih se nastanijo ljudje z vseh koncev sveta. Veliko je profesorjev, ki hodijo na predavanja v bližnji Trst, lovcev je tu kar precej in naključnih turistov tudi.
Gostilna Muha ima zares častivredno tradicijo, saj jo omenjajo že davnega leta 1679, ko sta se v Lokev iz ne prav oddaljenega Škocjana, slovečega po Škocjanskih jamah, priselila Angelika in Ivan Muha ter začela gostilničarstvo. To je bila furmanska gostilna, ena mnogih, v katerih so si furmani, še zlasti če so v bližnjem Trstu sklenili kak uspešen posel, privoščili »bakala na šugo« (polenovko v omaki), »telerflajš« (juho z mesom) ali pa slovite »tripe« (vampe). Muhovi so dobro in dolgo gospodarili in eden od njih, Andrejev prapradedek Anton, je naredil tudi zgledno kariero. Ne le da je bil župan, bil je tudi veleposestnik, deželni poslanec, predsednik okrajnega cestnega odbora pa član cesarsko-kraljevega okrajnega šolskega sveta, odlikovan celo z zlatim križem za zasluge.
Kaj kmalu je k Muhovim začela zahajati tudi gospoda iz Trsta. Postregli so jim z vsem dobrim domačim. Kokoš je bila zelo cenjena jed, na tisoč in en način pripravljena, seveda čisto sveža, saj so jih po dvorišču začeli loviti za pripravo (kuho) šele takrat, ko so si jih gostje zaželeli. Andrej še danes skrbno hrani porcelan in še nekaj drugih vrednih reči iz tistih časov.
Zanimiva je na primer prigoda iz časov druge svetovne vojne. Nemci so na smrt s streljanjem kar na hitro obsodili vsakega desetega prebivalca Lokev. Pa sta se Andrejev pradedek, tudi Anton po imenu, in gospod župnik (oba sta dobro govorila nemško) odpravila na komandanturo, zvabila razgrete nemške vodstvene vojaške glave v gostilno, jih lisjaško napojila in jih s fenomenalno hrano malodane »hinrihtala«, pa so ti Nemci popustili in ljudje so bili rešeni. Kapo dol, obema!
Andrej zna tudi povedati, kako je bilo za časa zadnje rajnke Jugoslavije, ko so ljudje hodili čez maloobmejni prehod v Italijo, pa so si v gostilni, čisto ob meji, še na italijanski strani seveda, privoščili kozarček ali dva in čakali čisto do zadnje minute (mejna zapornica maloobmejnega prehoda Lipica je takrat padla natanko ob 19. uri), potem pa, ko so prišli na prehod in videli, da so zamudili, so šli pa nazaj pit. So pa bili (in so tudi dandanašnji) italijanski gostje »zvezde stalnice«, še zlasti ob koncih tedna ali pa ob ponedeljkih, ko je v Italiji marsikaj zaprto in ljudje počivajo, pa se podajo na lepše v Slovenijo, tudi k Muhovim.
Hrana v tej zares domači gostilni je vrhunska. Preprosta, vse v maniri »manj je več«, a le kar zadeva »kulinarične hipersofistikacije«, količinsko pa je prej prekomerna kot ne. Pa božanskega okusa, že zato, ker je vse domače. Žganje za začetek, vino, belo in črno: točeni malvazija, teran in refošk, ponudijo pa tudi kar nekaj različic buteljčnega vina. Tu so juhe, jota, vampi, mineštre, še prej slastni pršut s še bolj slastnimi siri (dobijo jih na Vremščici, v Tolminu in tudi v čezmejni Bazovici), njoki in špinačni štruklji, testenine vseh vrst (tudi s tartufi), telečja pečenka, svinjska krača, divjačina (glej recept!) s polento pa florentinec, da se izgubiš v njem, zrezki vseh vrst, svinjska prata, domače klobase in ocvrt piščanec, tudi žrebiček se najde in šparglji tudi, ko je njihov čas, jurčki in lisičke ter vseh vrst priloge in solate in slastni jabolčni zavitek ali pa omamna panna cotta. Kaj naj rečem, tu ima bog prste vmes!
Andrej ima še ogromno idej, predvsem glede prenove osrednjega dela gostilne s točilnim pultom, ki je tradicionalno nespremenjen že zelo dolgo in daje prostoru prav posebno žlahtnost, ki jo znajo ceniti mnogi. Vrli gostilničar pove, da so včasih ljudje ob večerih prav radi posedeli in kvartali, in ker se je takrat še kadilo tudi v zaprtih prostorih, se je pripetilo, da zaradi dima od točilnega pulta nisi videl, kjer je zadnja stena gostilne.
Gostilno cenijo tudi člani moškega pevskega zbora Tabor Lokev, ki se praviloma zberejo pri Andreju vsako sredo pred vajo in po njej, vselej pa tudi ljudem namenijo kakšno lepo kleno domačo pesem iz svojih grl. Zadovoljstvo tistih, ki jih imajo srečo slišati v živo, je nepopisno. Prav tako kot so nepopisno lepi občutki, ki te prevevajo, ko se prepustiš več kot prijaznim kulinarično-enološkim razvajanjem v gostilni Muha. Po kvaliteti in prijaznosti ter domačnosti bi se ta božji hram po mojem mnenju moral imenovati Slon, ne Muha. Priporočam iz globin srca. Vam pa, ki vsakodnevno soustvarjate podobo gostilne Muha, moje iskrene čestitke.
