Nasprotno se mandati ministrov v izobraževanju začenjajo in končujejo, nerešene težave pa ostajajo in se kopičijo. Nova ministrica Klavdija Markež, ki so jo včeraj kot primerno za to mesto potrdili poslanci, se bo morala najprej spopasti s paradoksom debelih denarnic v podhranjenem visokem šolstvu. Njeni predhodnici Stanki Setnikar Cankar so ga najbolj zamerili študentje. Izračunali so, da bi za njen honorar, ki ga je v dobrem desetletju prejela poleg plače, povprečen študent moral delati skoraj 70 let, če bi študentsko delo opravljal vsak delovnik po osem ur, vse leto – brez počitnic in prostih dni.

To pa ni edina urgentna visokošolska težava. Treba je urediti financiranje visokega šolstva, kar od vlade že dolgo zahteva ustavno sodišče. A da mu bodo prikimali tudi rektorji, bo moralo biti dovolj stabilno, da bodo lahko na fakultetah nemoteno izvedli vse letnike in programe študija. Študentje se borijo proti krnenju pravic do soodločanja na univerzah in zahtevajo študij brez šolnin ali vavčerjev. Že res, da bi slednje morda lahko preprečilo nekaj od okoli 17.000 fiktivnih vpisov, kolikor so jih na računskem sodišču našteli v treh letih, a (socialnih) težav navideznih študentov (in dijakov) s tem ne bi rešili. Kako se bo Markeževa vsega naštetega lotila, še ni znano, saj je včeraj napovedala, da bo pripravila spet nov zakon o visokem šolstvu: vseboval bo le dobre rešitve iz Pikalovega usklajenega predloga zakona in iz izhodišč Setnikar-Cankarjeve.

Medtem pa tudi v osnovnih šolah vre. Gre za precej več kot za s Svizom podprt upor učiteljev, ki ne želijo več »brezplačno« vrednotiti izpitov nacionalnega preverjanja znanja (NPZ). Problematična in že dolgo nedotaknjena je definicija nalog, ki poleg pouka štejejo v učiteljev polni delovni čas. Morda bi se vendarle z likvidacijo elektronskih računov in podobnimi opravili v šoli moral ukvarjati kdo drug namesto učitelja slovenščine... Ne glede na različna mnenja, ali učitelji delajo dovolj in ali so za svoje delo ustrezno plačani, njihova letna delovna obveznost, ki jo polnijo že tri strani dodatnih nalog, seznam pa se neprestano širi, ne more biti kategorija brez omejitve. Ne smemo pa ob tem spregledati vprašanj o (zgolj) formativni vlogi NPZ. Minister Jernej Pikalo je ni želel spreminjati, Setnikar-Cankarjeva pa je bila spremembam naklonjena, a je s položaja odstopila, še preden se jim je posvetila.

Povsem enaka usoda nedotaknjenosti je doletela zastarele učbeniške sklade, v katerih se letos večini učbenikov izteka veljavnost. Le da bi založniki morali posodobljena gradiva že pripravljati, da bi bili na klopeh pravočasno.

Zgolj zaradi ugotovitve, da nič ni tako, kot bi moralo biti, so si torej aktualen položaj šolstva in igralčevi spomini v knjigi podobni. Se pa hkrati popolnoma razlikujejo. Avtor bi se v knjigi lahko »po vsem telesu namazal z autanom in se učinkovito zaščitil pred komarji, vendar kot zakleto ni bilo nikjer nobenega«. Za šolstvo pa se zdi, kot da je sredi močvirja.