V ta naravni park pa je prišel tudi okoljevarstvenik Daniel Zavits, da bi zamenjal kaseto v videokameri, ki je, nameščena na drevesu, snemala gibanje gosi. Ko je doma pregledoval posnetke, je odkril, da je njegova kamera ujela ves prizor zločina. Ta prizor je presnel na računalniško disketo in svojemu prijatelju, novinarju pri nekem neodvisnem časopisu, sporočil, kakšno šokantno novico ima zanj. In s to disketo odšel od doma. Kmalu po njegovem odhodu v Zavitsovo stanovanje vdrejo agenti NSA – eden izmed njih ga je videl, ko je menjaval kaseto v kameri, verjetno pa so tudi že izsledili njegovo elektronsko sporočilo novinarju – in ga s pomočjo satelitskih posnetkov poiščejo v mestu. Zavits opazi, da ga zasledujejo, in začne bežati; zateče se v modno trgovino in ko tam zagleda svojega znanca, odvetnika Roberta Deana, mu v nakupovalno vrečko spusti nevarno disketo. Dean je presenečen nad Zavitsovim naglim odhodom, nato pa še šokiran, ko ga na ulici najde mrtvega.
Če bi prvi odstavek še lahko spominjal na kakšno policijsko ali vsaj časopisno poročilo, pa je iz nadaljevanja jasno, da gre za hollywoodski scenarij. Vemo, katerega. To je scenarij, ki ga je David Marconi napisal za film Tonyja Scotta Državni sovražnik (Enemy of the State). Toda letnico nastanka filma, ki je običajno v oklepajih, je treba zapisati ločeno – 1998. In to predvsem zaradi prizora, ko se Robert Dean (igra ga Will Smith), ki je zdaj postal žrtev pregona, sreča z nekdanjim sodelavcem NSA Brillom (igra ga Gene Hackman), ki mu tudi pomaga ubežati agentom NSA. Toda najprej z njega pobere vse prisluškovalne in zasledovalne naprave, ki so jih Reynoldsovi agenti skrili v Deanovo obleko, čevlje in pisala, nato pa mu razloži: »NSA obvlada vse: lahko vdre v tvoje bančne račune, računalniške datoteke, prebira tvojo elektronsko pošto, prisluškuje tvojim telefonskim pogovorom… In prav zdajle te iščejo prek satelita.« Toda skoraj enako lahko danes slišimo v Kinodvoru, kjer je na sporedu film Citizenfour. Kar je pred 16 leti v fikcijskem Državnem sovražniku povedal nekdanji agent NSA Brill, v dokumentarcu Citizenfour ponovi nekdanji sodelavec NSA Edward Snowden. Resda Snowden še izrazi prepričanje, da ZDA izkoriščajo komunikacijske tehnologije za »izdelavo najmogočnejšega orodja za zatiranje v vsej zgodovini človeštva«, toda njegov fiktivni kolega je vedel, da so se ZDA že sredi prejšnjega stoletja »obesile na ves posel s telekomunikacijami«.
Ob Državnem sovražniku se je Washington še lahko delal presenečenega, da Hollywood »preveč ve«. O NSA namreč tedaj v javnosti še ni bilo veliko znanega. James Risen v svoji knjigi State of War: The Secret History of the CIA and the Bush Administration (Vojno stanje: tajna zgodovina Cie in Busheve administracije, 2006) trdi, da je bil obstoj NSA »dolgo državna skrivnost«. Zaradi Državnega sovražnika je sam tedanji direktor NSA, general Michael Hayden, na CNN izrazil zaskrbljenost zaradi slabega vtisa, ki ga je ta film ustvaril pri občinstvu o tej agenciji. Toda Državni sovražnik se je pojavil še pred 11. septembrom, zato je v njem še lahko zmagala demokracija, se pravi, da tisti protiteroristični zakon, ki je razširjal pooblastila NSA, ni bil sprejet. Po 11. septembru pa so pooblastila NSA postala ne le zakonita, ampak tudi brezmejna, zato dejanje njenega nekdanjega sodelavca Edwarda Snowdna, ki jih je razkril v vsem njihovem vohunskem totalitarizmu, ni bilo več nekaj, kar bi Agencijo na nacionalno varnost skrbelo zaradi »slabega vtisa«, saj jo njena pooblastila avtorizirajo tudi za to, da iz svojega odpadnika naredi »državnega sovražnika«. Tako je Edward Snowden postal naslovni junak iz filma pred 16 leti. Le da, kot lahko vidimo v dokumentarcu Citizenfour, resnično življenje junaka še zdaleč ni tako prijetno kot Brillovo v Državnem sovražniku.
V filmu Citizenfour vidimo tudi televizijski posnetek iz ameriškega senata, kjer sprašujejo direktorja NSA, ali ta agencija res prisluškuje telefonskim razgovorom vseh državljanov, sledi elektronski pošti in podobno. Direktorjev odgovor je jedrnat: »Ne namerno.« In na neki način ima prav. Saj to vsesplošno vohunjenje ne poteka več tako, da bi vam naskrivaj nameščali prisluškovalne naprave. Saj jih imate že sami, kolikor ste pač elektronsko omreženi s pametnimi telefoni in internetom, kolikor ste torej že sami »digitalni«. Če prisluškovanje »ni namerno«, potem ni prav v tem smislu, da poteka avtomatično. Snowden v filmu novinarju Guardiana pove, da ima NSA v svojih zbirališčih podatkov program »selector«, ki ga poženejo, kadar zaznajo indic, ki vas povezuje s kakšnimi »sumljivimi« aktivnostmi ali zgolj nameni. Ta program izbruhne vse, kar ste počeli s pametnim telefonom in z računalnikom, in če jim kaj ni všeč, potem res lahko sledijo tudi vse tiste dejavnosti varnostnoobveščevalne agencije, ki si jih lahko ogledate v Državnem sovražniku.
Tako je to, ko varnost postane »označevalec gospodar«, pravi francoski filozof Gérard Wajcman. Takrat nadzor in nadzorovanje generirata potencialno krivo človeško naravo. Ljudje niso več dediči izhodiščne krivde, niso več krščanski nosilci izvirnega greha, temveč so nosilci bodoče krivde, pravzaprav potencialni zločinci. »Iz tega,« meni Wajcman, »tudi izhaja aktualna absolutna nujnost predvidevanja, izsleditve.« Če se spomnimo Posebnega poročila (Minority Report), ki ga je v svoji paranoidni viziji že leta 1956 napisal Philip K. Dick (Spielberg pa leta 2002 ekraniziral), potem gre za to, da se pri ljudeh kar najbolj zgodaj izsledi znake njihove bodoče »zločinske biti« – če ne morda tudi za to, da subjekti, ki so podvrženi »absolutnemu očesu«, sami stremijo k videnju vsega: vsak hoče biti tako »absolutno oko« kot tudi njegov predmet.
