Gre za nekakšen videospot, ki se dogaja v osrednjem iraškem muzeju v Mosulu. V njem borci IS, dodobra prepojeni s svetim duhom, ob natančno sinhroniziranih ritmičnih poudarkih s kladivi, krampi, vrtalnimi stroji in udarnimi kladivi ali po domače štemarcami drobijo v prah več tisoč let staro dediščino, med drugim recimo tudi krilatega bika iz Nimruda in Niniva, nekdanjih prestolnic Asirskega cesarstva, dvojčka tistega, ki je razstavljen v kolonialnem Britanskem muzeju v Londonu.

Seveda smo bili upravičeno zgroženi ob tem neverjetnem barbarstvu. Logično in razumljivo. Vendar prebiranje poročil zahodnih medijev o tej temi je zanimivo, ker praktično ne boste zasledili avtorefleksije. Nikjer. Brisanje preteklosti oziroma drugačnosti na Zahodu pripisujemo zgolj še osebam in skupinam, ki v celoti pripadajo eni sami knjigi, ki so v celoti predani tej ali oni svetosti, temu ali onemu bogu ali ideologiji. Torej raznorazni izbrisi naj bi bili zgolj še stvar oseb in skupin, ki v današnjem kontekstu modernosti delujejo kot živi ostanki preteklosti in ki jih gledamo s podobno mešanico znanstvenega zanimanja in človeškega razumevanja kot živali za rešetkami živalskega vrta ali dokumentarce na National Geographicu.

Seveda vemo, da so raznorazna brisanja in izbrisi metoda za vzpostavljanje fiktivne točke nič, ki človeka spremlja od samega začetka do danes. Vedno in povsod je brisal, kar je bilo pred njim, in vedno odpiral nove, domnevno deviško bele liste. Človek je vedno prikorakal na oder prepoln ekskluzivnosti, dosledno oborožen z edino pravo resnico, vedno z mandatom, podarjenim z neke višje instance, ideološke, teološke ali kakšne tretje, da briše vse, kar ne sede v nov kalup. Požigi knjig so utečena praksa od inkvizicije, prek Antona Jegliča in njegove Cankarjeve Erotike, do nacističnih grmad in požiga sarajevske knjižnice. Ravnanje mest z zemljo je bila človekova utečena in stalna praksa skozi celotno zgodovino. Etična čiščenja, genocidi, tudi birokratski genocidi, kot je recimo naš »izbris« leta 1992, prav tako. Vse to poznamo iz neposredne bližine, če ne iz lastnih izkušenj. Če ne drugače, v smislu brisanja kot spregledovanja in doslednega ignoriranja realnosti okoli nas: ko vsi vemo, vendar o tem ne razmišljamo, ko vsi vidimo, vendar o tem ne govorimo, ko vsi slišimo, vendar obračamo glavo dosledno v drugo smer.

Isti procesi kot na kolektivni ravni se seveda dogajajo v intimi (in nemalokrat so samo odsev intime). Če posnetek iz muzeja v Mosulu prenesemo na naš notranji, intimni oder, muzej napolnimo s slikami in ključnimi simbolnimi točkami pravkar končanega odnosa (ali razpadle države), borce IS pa zamenjamo z nami samimi, potem je prizor zelo podoben zaključnemu dejanju nekega procesa ali odnosa. Instinktivna reakcija na zaključena poglavja je prizadetost, jeza in bolečina. Pri čemer bliže ko nam pride neka stvar, dogodek, proces ali oseba, radikalneje ko razširi polje našega kompromisa oziroma pripravljenosti, odločneje nas preoblikuje in globlje se vtisne v nas. In tako kot nam pozitivni ekstrem odnosa iz prve faze omogoči zbližanje s širitvijo sprejemljivega, nas negativni ekstrem odnosa ob koncu založi z energijo, ki je potrebna za razdružitev in razhod. Radij začetne konstruktivne amplitude je običajno enak negativni, ki sledi ob koncu: večja ko je bližina, večja je na koncu bolečina. Instinktivna reakcija na bolečino je, da udariš nazaj. Za drugačno reakcijo je treba nekako prek sebe ali pa je potreben čas. Namreč, šele ko se bolečina razkadi, ko se krvaveče intimne vreznine začnejo spreminjati v izkušenjske brazgotine, lahko v prostoru, ki ga je prej v popolnosti zapolnjevala emocija, vpeljemo racionalizacijo, premislek in avtorefleksijo. To je hkrati točka, ko lahko začnemo ločevati dejstva od emocij. Vendar ne glede na to, ali vztrajamo v afektu, ki nas pohablja, ali pa izkušnje racionaliziramo in reflektiramo, kar nas obogati in nadgradi, dogajanje se v vsakem primeru zapiše v nas, postane del nas in del naše (nove) identitete.

»Kakšen je odnos Slovencev do državljanov Slovenije, ki so po rodu iz držav nekdanje Jugoslavije?« Ja, variacija na prizor v iraškem muzeju v Mosulu. Ne le zaradi izbrisa petindvajset tisoč ljudi, ki je neizgovorljiv dosežek, ampak ker je bilo treba – po najbolj infantilnem scenariju – takrat vse izbrisati, pozabiti in izničiti, treba se je bilo jezno šobiti in se do konca skregati z lastno preteklostjo, lastno izkušnjo, z delom lastne identitete. Posledice so jasne. Tako za ljudi iz nekdanje skupne države pri nas kot za nas v regiji. Za zaigrati prednost, ki smo jo imeli v regiji, da bi postali glavni igralci, pa naj gre za Mercator, ki je zdaj v hrvaški lasti, Ljubljansko banko, kjer smo prodali kredibilnost in zaupanje v regiji s katastrofalnim odnosom do varčevalcev iz nekdanjih republik, je potrebna prav posebna virtuoznost. Pravzaprav neumnost. V bistvu infantilnost.