Finale 37. sezone svetovnega pokala v Planici je bil dramatičen, kot bi ga režiral Alfred Hitchcock, saj se je na koncu vsa sezona strnila dobesedno v zadnji skok zadnje tekme. Skoki so šport, v katerih je nemogoče načrtovati dolžino skoka, saj tekmovalci ob pristanku niti ne vedo natančno, kako daleč so skočili. Včerajšnja zadnja serija je razkrila vso dramatičnost in poštenost smučarskih skokov. Vsak se je boril tako, kot najbolje zna, ni bilo nobenega taktiziranja in delanja usluge Jurija Tepeša soborcu iz reprezentance Petru Prevcu v dobrobit njegove skupne zmage. Nihče ni niti pomislil na dogovarjanja izidov znotraj iste slovenske ekipe, kot je to primer v drugih športih. Zlasti v formuli ena, ko se morajo tekmovalci po navodilih iz boksov pustiti prehiteti, ali kolesarstvu, ko gre kar za pakte med različnimi ekipami. Seveda so se na forumih usule kritike na Jurija Tepeša, a slovenska reprezentanca je odigrala tako pošteno igro kot pred 17 leti japonska vrsta, ko je s športnim bojem poskrbela, da je svoj drugi veliki kristalni globus osvojil Primož Peterka in ne njihov kamikaze Kazujoši Funaki.
Očitno je Planica kraj, kjer se že 81 let piše nepozabna zgodovina smučarskih skokov s postavljanjem mejnikov v dolžini poletov, pa tudi dramatičnosti razpletov tekem, kakršnih še ni bilo, da je celo ob dvojni zmagi domače vrste grenak priokus. Nova letalnica je z izjemo težav z zaletno smučino prestala preizkus. Za večino skakalcev je najlepša in najvarnejša na svetu. Navsezadnje v vseh petih dneh poletov ni bilo niti enega padca.