Zavrtimo čas malce nazaj. »Vsako leto si rečemo, da slabše ne more biti, a je potem vedno znova malo slabše,« je pred dobrim mesecem tožila Ilka Štuhec in imela v mislih odločitev odgovornih na zvezi, da morajo alpinci nekatere račune za bivanje, letalske vozovnice in podobno plačevati sami. Močan vihar, ki je (deloma upravičeno) začel pihati konec lanskega leta, se je medtem že skoraj polegel in tudi v (športni) javnosti je vse več tistih, ki so prepričani, da mora biti status posameznika, seveda vrhunskega športnika, v neposredni povezavi z njegovimi dosežki. Ali prevedeno: uvrstitve med elito športnika nagrajujejo, povprečni dosežki ga silijo v dvome, ali vse skupaj sploh še ima smisel.

Da lahko preživijo le najboljši, je že od nekdaj bistvo profesionalnega športa. Zato najboljši Slovenci nikoli glasno ne tarnajo zavoljo premajhne proračunske malhe, temveč skušajo bogatejše ob nespornem talentu ugnati z več treninga in pionirskimi načini dela. Kar velja tako za alpsko smučarko Tino Maze, biatlonca Jakova Faka, deskarja na snegu Žana Koširja kot smučarja skakalca Petra Prevca. Nenehne primerjave, kako imajo tekmeci na voljo več denarja in posledično boljše razmere za treniranje, pa so seveda zgolj logična posledica (gospodarskih) razmer v deželici na sončni strani Alp. Če se na primer tako radi primerjamo z Avstrijo, ki je doma v zimskih športih, velja povedati, da je njihova povprečna neto plača približno dvakratnik slovenske. In če ima povprečni Slovenec na voljo polovico manj sredstev za preživetje, le zakaj jih ne bi imel tudi povprečni športnik.

Manj denarja na razpolago glede na konkurenco pa seveda ni zgolj težava zimskih športnikov. Če bi videli, v kakšnih razmerah trenirajo (ali so trenirali) nekateri njihovi kolegi, na primer telovadci in plavalci, bi se verjetno prijeli za glavo. Tudi zato je izjemnega pomena, da se v Sloveniji nadaljuje gradnja športnih objektov, ki bodo prihajajočim rodovom olajšali pot do svetovnega vrha, predvsem pa pocenili vadbeni proces, saj na treninge ne bo več treba hoditi v dražjo tujino. Žal je gradnja infrastrukture že vse od stoženskega parka prepogosto v senci različnih nepravilnosti pri porabi sredstev in neplačevanju (pod)izvajalcev, ki pa samo odsevajo trenutni vsakdan v naši družbi.

Šampioni so bili in bodo tisti, ki državljanom najpogosteje na usta zvabijo nasmešek in v največji meri skrbijo za prepoznavnost Slovenije po širnem svetu. Tega bi se odgovorni v državi morali zavedati ne zgolj takrat, ko so športniki na vrhu in se tako radi z njimi fotografirajo, temveč tudi takrat, ko imajo težave. So namreč pod drobnogledom številnih mladih in nadarjenih športnikov, ki se bodo kmalu znašli na razpotju – ima vse skupaj sploh še smisel? Preživijo le najmočnejši.