V središču ponedeljkovega večera v okviru Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev je bil trobilni kvintet SiBRASS, ki je predstavil zanj ustvarjene novitete petih skladateljev že kar kaotično različnih avtorskih usmeritev. Takšnemu izhodišču se je pridružil problem zvočnega medija; zdelo se je, da je specifična zasedba skoraj preglasila poetično »tihega« skladatelja Nevilla Halla, precej bolj pa ustrezala Božidarju Kosu (sproščena sonoristika, združena z igrivostmi v tradicionalni metriki) in Urošu Rojku (odločen utrip serialno-mikrotonalnega plastenja). Jani Golob in Andrej Misson sta dodala prispevka z zabavniško obdelovalske strani. Na nedeljski matineji pa se je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije posvetil naši dediščini. Izvedba, preveč prežeta z duhom domačega muziciranja, ni zadostila niti jasni prezentaciji: slišali smo godalno igro brez stilne zasnovanosti in čistosti, Dolarja brez bassa continua, Dusíkov in Škerjančev simfonični stavek pa brez smiselnega dirigentskega interpretativnega vložka (godalna zasedba v Dusíkovi Simfoniji št. 2 je bila zreducirana na enojne pulte). V koncertnem listu smo brali običajne floskule o Škerjančevem »svetovljanstvu«; priznajmo sicer, da bi se moral komentar, ki bi hotel estetsko legitimirati skladateljeve votle spoje med romantizirano zredčenim impresionizmom in še redkejšim neoklasicizmom, nasloniti bolj ali manj na lastno pamet, saj je iskren premislek o Škerjancu naloga, ki še čaka slovensko glasbeno kulturo in seveda stroko.

V času sklepnega koncerta Slovenskih glasbenih dnevov sem se udeležil prireditve Cankarjevega doma. Prisluhnili smo »drugemu« izmed simfoničnih korpusov nemške prestolnice, Nemškemu simfoničnemu orkestru iz Berlina. Zvočno samozavest so gosti prepletli z Beethovnovim in Brahmsovim delom (ob njiju je učinkovala uvodna kompilacija Šostakovičevih baletno-filmskih stavkov kot cirkusantska odvečnost) ter z nesebično umetnostjo Christiana Tetzlaffa. V preteklosti nam je violinist že podaril Bacha (tokrat je za dodatek odigral Gavotte en rondeau), Brahmsa, pa tudi interpretacijo Beethovnovega Violinskega koncerta, ki ga je izvedel s Slovensko filharmonijo. V nasprotju s takratno samostjo solista smo to pot doživeli izjemno partnerstvo z dirigentom in orkestrom – organicistično napeto energijo in dramsko izmenjavo v simfoničnem govoru med ritmično klenostjo (oziroma živostjo motivike nasploh) in skoraj šepetavo refleksijo počasnega stavka. Tetzlaffova brezokrasna muzikantska osebnost dobesedno uteleša Beethovnovo skladbo, v kateri se violinist koncertant prvič oglaša z mesta osamosvojenega subjekta, ki pa se tudi že zaveda lastne krhkosti. Ugledni mlajši dirigent Tugan Sohijev ne premore tolikšne globinske spojenosti z glasbenim: izstopa bolj z dvignjeno analitično močjo, s sledenjem glasovom kontrapunkta oziroma gradniškim temeljem (na primer četverici poudarkov v prvem stavku Beethovnovega Koncerta) in z razpiranjem zvoka v dirigentsko hedonističnem objemu vodenja samega po sebi. Njegov Brahms (Druga simfonija) je prinesel trdno celoto in obilje izrazitih svetlo-temnih sprememb ob trajni jasnosti motivične mreže, ne pa tudi »dokončnosti« v vzpenjanju cikla (najmanj prepričljiv je bil zadnji stavek), prav tako pa ne vselej kategorične gibkosti orkestrskega bivanja v skladateljevi variacijski igri nenehnih metričnih pretolmačitev gradiva.

V srebrnem abonmaju so nastopili komorno nepopisno prožni glasbeniki zasedbeno manj običajnega tria – violinistka Baiba Skride, violončelist Daniel Müller-Schott in harfist Xavier de Maistre. Spored francoske glasbe se je raztezal med skoraj salonsko eleganco (Ibert, Fauré), izvajalsko redko zastopanim eklektično-retrospektivnim skladateljskim poskusom Ravelove sodobnice Henriette Renié in Ravelovim ekspresivno ostrim, že kar bartókovskim vrhuncem v Sonati za violino in violončelo v C-duru, v kateri sta godalca pokazala zajedljiv tonski obraz, izrecno kontrasten njunim siceršnjim mehkim izrisom v bolj lepotno orientiranih skladbah. Harfist je navduševal s slojevitostjo igre, melodično pripovedjo, čistim in spontanim utripom v haptično razkošnih postavitvah harmonske kontekstualnosti. Zlati in srebrni večer so »popestrili« zvočni prispevki iz avditorija – pred izvedbo Beethovna smo morali na primer vsi skupaj čakati na izklop enega izmed telefonov. Berlinski gostje so spoznavali manire slovenskega občinstva, tisti poslušalci, ki se ob tem nismo zabavali (številni so se), pa smo imeli medtem čas razmišljati o razkorakih med zunanjim imetniškim statusom in »kulturnostjo« nekaterih imetnikov abonmajskih kartic.