Kot je nedavno dejal razvojni ekonomist Dani Rodrik, se v ZDA velik del vlaganj v nove tehnologije financira iz javnih sredstev. To financiranje je lahko neposredno prek institucij ali pa posredno prek davčnih olajšav, javnega naročanja in subvencij za znanstvene laboratorije in raziskovalna središča. Kadar neka raziskava zaide v slepo ulico, nosi stroške javni sektor. S projekti, ki na koncu prinesejo rezultate, pa je pogosto povsem drugače. Ko se nova tehnologija izkaže za uspešno, jo zasebni podjetniki s pomočjo tveganega kapitala prilagodijo povpraševanju na svetovnem trgu, uveljavijo se kratkoročni ali dolgoročni monopolni položaji, s čimer si zagotovijo velike dobičke. Država, ki je pri projektu nosila breme večjega dela razvoja, ima od tega malo ali nič.

Ekonomist Jeffrey Sachs je opozoril na primer sovaldija. Gre za zdravilo za zdravljenje hepatitisa C. Sachs je pojasnil, da ima Gilead Sciences – podjetje, ki to zdravilo prodaja –zanj patent, ki bo potekel šele leta 2028. Tako lahko Gilead Sciences monopolne cene podaljšuje: 84.000 dolarjev (79.000 evrov) za dvanajsttedensko zdravljenje, kar je veliko več kot nekaj sto dolarjev, kolikor stane proizvodnja zdravila. Lani je prodaja sovaldija in harvonija – še enega zdravila, ki pa ga Gilead prodaja za 94.000 dolarjev – dosegla vrednost 12,4 milijarde dolarjev.

Sachs ocenjuje, da je zasebni sektor v raziskave in razvoj pri sovaldiju vložil manj kot 500 milijonov dolarjev – znesek, ki ga Gilead lahko zasluži v nekaj tednih prodaje. NIH in ameriško ministrstvo za veterane pa sta vendarle v veliki meri financirala start up podjetje, ki je razvilo zdravilo in ga je pozneje kupil Gilead. Nedvomno so domišljija, znanje na področju marketinga in menedžerske sposobnosti zasebnih podjetnikov bistveni za uspešno uveljavitev neke nove tehnologije. Velike koristi celotni družbi prinašajo nizke cene, izboljšava izdelkov in potrošniški presežek, kar vse omogoča komercializacija številnih inovacij. Toda pri tem ne smemo prezreti vloge, ki jo ima pri teh uspehih država. Skupni podatki OECD in Eurostata kažejo, da so leta 2012 v ZDA neposredni vladni stroški predstavljali 31 odstotkov stroškov v raziskave in razvoj. Če k temu dodamo še posredne stroške, kot so davčne olajšave, je ta delež države dosegel vsaj 35 odstotkov. Po zaslugi teh javnih izdatkov nekaj zasebnih akterjev pride do velikanskih kapitalskih donosov, ki pomembno prispevajo k čezmerni koncentraciji prihodkov v rokah peščice.

Obstaja več načinov, kako spremeniti ta sistem. Rodrik predlaga ustanovitev javnih podjetij s tveganim kapitalom – državnih skladov –, ki bi v zameno za javno financirane intelektualne dosežke prejeli delnice. Druga rešitev bi bila reforma davčne zakonodaje, ki bi zmanjšala donose, če bi neki posameznik ali podjetje imela koristi od raziskav, ki jih je financirala država.

Obe rešitvi imata slabe točke. Državne premoženjske sklade bi bilo treba zaščititi pred strankarsko politiko, morda tako, da bi se državnim lastnikom dodelilo delnice brez glasovalnih pravic. Povečanje davkov za tiste, ki so imeli korist od raziskav, financiranih iz javnih sredstev, pa bi bilo izziv glede na to, da je povezavo med pomembnim tehnološkim odkritjem in bogastvom, ki ga ustvarja, težko kvantitativno ovrednotiti. Dodatne zaplete je pričakovati zaradi globalne mobilnosti kapitala in izogibanja davkom, čemur se je ravno začel posvečati G-20.

Obstajajo še druge rešitve: zaostritev patentne zakonodaje ali uvedba nadzora cen za monopolne vrste industrije, kot je farmacevtska, kar se je v številnih tržnih gospodarstvih že zgodilo. Zmanjšanje javnih sredstev za raziskave in inovacije pa ne bi bilo rešitev, saj gre za glavni motor gospodarske rasti. Mobilizacija talentov ne zahteva velikih kapitalskih donosov. Nekaj takega kot 50-odstotna profitna marža v nekaj letih bi bila sprejemljivo plačilo za zelo uspešno podjetništvo. A vsote, ki so nekajkrat višje, postanejo darilo države peščici posameznikov. Treba bi bilo najti kombinacijo ukrepov in mednarodnih sporazumov, ki bi davkoplačevalcem omogočila, da bi dobili dostojen donos za svoja vlaganja, ne da bi pri tem odpravili spodbudo za sposobne in iznajdljive podjetnike pri komercializaciji inovativnih izdelkov.

Ta problem je treba obravnavati resno, ne smemo ga podcenjevati. Vsote, za katere gre, prispevajo k ustvarjanju nove aristokracije, ki lahko svoje bogastvo zapusti svojim dedičem. Če se velikanske vsote lahko nameni za varovanje privilegijev s financiranjem volilnih kampanj (kot se zdaj dogaja v ZDA), lahko posledice tega problema tako za demokracijo kot za dolgoročno gospodarsko učinkovitost postanejo sistemske. Možne rešitve še zdaleč niso preproste, a se jih splača poiskati.

©Project Syndicate

Kemal Derviş, nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.