Ena razpoznavnih značilnosti skandinavskih gospodarstev je tudi nadpovprečno visok delež podjetij v državnem lastništvu, kar je zagotovo razveseljujoče dejstvo za vse tiste, ki podpirajo državno »podjetništvo« (avtorice tega komentarja ni med njimi) in ki se ob kakršnih koli spremembah ekonomske politike v Sloveniji zatečejo k skandinavskim receptom.

Problem zatekanja k skandinavskim receptom je seveda v tem, da običajno na dolgi poti od fjordov do Alp preživi zgolj del originalne recepture – kot je na primer pri varni prožnosti trga dela preživel samo del, ki govori o varnosti. Tako ni nujno, da recepti iz tujine ne delujejo zgolj zato, ker niso prilagojeni našemu kulturnemu okolju; precej recepture se (ne)namerno izgubi s prevodom.

Rakava rana, pravzaprav že kar rak v zadnjem stadiju, slovenskega državnega kapitalizma je imenovanje nadzornikov in uprav v državnih podjetjih. Pričakovano se je bolezen razširila tudi na samega upravljalca državnega premoženja. Čeprav se analize, zakaj nam raka ne uspe odpraviti niti z naprednimi biološkimi zdravili (strokovna komisija), običajno začnejo pri postopku izbire, bi bržčas morali problem začeti reševati na samem koncu korporativnega upravljanja – pri rezultatih podjetij.

Nam ljubi Skandinavci, Švedi, so tako ugotovili, da določanje finančnih ciljev poslovanja državnim podjetjem izboljšuje korporativno upravljanje, saj podjetja lažje razumejo, kakšna so pričakovanja lastnika. Množici podjetij, ki so v lasti švedskih davkoplačevalcev, tako na ministrstvih določajo konkretne finančne cilje – donosnost kapitala, kapitalsko strukturo, dividendno politiko itd. Da takšni merljivi finančni cilji ocenjevanje (ne)uspešnosti dela uprav (in nadzornikov) močno poenostavijo in na drugi strani otežujejo politično motivirane posege v korporativno upravljanje, je logično.

To v povsem drugačno luč postavlja tudi same postopke iskanja, ocenjevanja in imenovanja kadrov. Če namreč drži teza, da ima Slovenija za 18 milijonov premalo prebivalcev, da bi kandidati hkrati izpolnjevali tako zahtevo po strokovnosti kot nekonfliktnosti interesov – prvič, ker vsak z nekom »igra golf«, in drugič, ker je za neko področje na voljo omejeno število strokovnjakov –, nam ne preostane drugega, kot da kadre začnemo ocenjevati skozi prizmo doseganja rezultatov.

Slednje se najbrž bere kot logično napačno izvajanje ali pa vsaj kot slaba šala. Kako namreč danes vedeti, ali je imenovani kandidat za nadzornika ali člana uprave primeren z vidika rezultatov, ki jih bo pokazal šele, v najboljšem primeru čez leto dni, najverjetneje pa šele čez več let in pod drugo vlado? Časovnega stroja seveda še nihče ni izumil.

Povratna zanka se skriva nekje drugje. Ocenjevanje (ne)uspešnosti skozi prizmo kvantificiranih ciljev, kar si »drznejo« tudi v tako socialni državi, kot je Švedska, bi lahko dolgoročno odpravilo način presojanja kadrov, ki je že v celoti ušlo izven meja normale - ocenjevanje primernosti kadrov z vidika tega, kdo s kom popoldne pije pivo in na kateri svetniški listi je kdo kandidiral. Skrajni čas je, da tudi za državna podjetja in njihova vodstva začnejo veljati tržna pravila.