Gaiva Bandzinaité je res neverjetna in v tem smislu posebna, saj je navdušena nad slovensko ustvarjalnostjo in to je že najina druga skupna plošča – na prvi sva posneli celoten opus Marija Kogoja. Pozna vsako slovensko besedo v samospevu in tudi zato je lahko tako senzibilna, odzivna. Govori tudi rusko, ki je blizu našemu jeziku, sicer pa je veliko sodelovala z Bredo Zakotnik, profesorico za interpretacijo samospeva in oratorija na Mozarteumu v Salzburgu, kjer tudi sama deluje kot korepetitorka. Sodelovala je tudi z drugimi slovenskimi študenti, na Salzburških poletnih igrah pa je vodila delavnico za mlade nadarjene pevce soliste.
Predvsem se vedno veselim najinega razglabljanja o besedilih: kaj je hotel povedati pesnik in kaj skladatelj. To je vzajemno delo. Ima zelo veliko znanja in je moja vokalna inštruktorica. Oznaka korepetitor se mi nasploh zdi zelo podcenjena. To so lahko res odlični pianisti, imajo izjemen občutek za pevca; od njih je odvisno, ali bo neki pevec blestel ali propadel na odru.
Kaj pa meni o samospevih naših skladateljev?Kogojevi samospevi so recimo dokaj temačni in ko je odkrila dovolj svetlih točk, je potrdila sodelovanje, sicer bi ji bilo prenaporno. Kogoj je napisal tudi zelo zahtevne partiture za klavir. Samospevi na tokratni plošči so vedrejšega značaja, kažejo pa predvsem raznolikost, tako slogovno kot estetsko, ki jo premore slovenski samospev. Sploh je zelo zainteresirana za novo glasbo, tako da je to še ena stvar, v kateri se ujemava.
Ste ambasadorka vokalne glasbe Jakoba Ježa in tudi na tej plošči je največ prav njegovih del. Ali kakšnega njegovega dela še niste peli?Jež je od vseh še živečih komponistov največ napisal za glas in v resnici ni skladbe, ki je ne bi izvajala. Morda bi res lahko rekli, da sem njegova hišna pevka (smeh), ne nazadnje izvajam tudi skladbe njegove hčerke, prav tako skladateljice Brine Jež - Brezavšček. Zadnjič smo skupaj sedeli z Ježem in Lebičem in rekla sem: »Kaj pa zdaj, ko sem že vse prepela?« No, od Lebiča moram predelati še delo za orkester in glas, potem pa bo tudi ta seznam skoraj prazen.
Kaj pa mladi slovenski komponisti? Jih ni kar nekaj, ki komponirajo vokalno glasbo, pišejo priredbe ljudskih skladb?Žal mi je, vendar v mladih za zdaj ne vidim tolikšnega potenciala. Ježeva in Lebičeva glasba je zame še vedno zelo sodobna in zelo tehtna – tudi kar se tiče klavirja, kar pogrešam v zdajšnjih skladbah. Glasu se še nekako posvetijo, medtem ko klavir radi zanemarijo; obravnavajo ga le kot podlago glasu, na primer z razloženimi akordi, ali pa se ena tema ponavlja v variacijah, ki niso v podporo vsebini besedila. Zdi se mi, da hočejo biti predvsem všečni. Mogoče pa jim samo manjka pogum za kaj izjemnega. Pri tem lahko recimo izvzamem Nino Šenk, čeprav sem slišala samo eno njeno skladbo za glas – ampak ta je perfektna. Tudi Urška Pompe in Larisa Vrhunc sta odlični, premišljeni skladateljici. No, seveda imamo še veliko neizvajanih del tehtnih slovenskih skladateljev, ki jih je treba obdelati in posneti, denimo v NUK je še ogromno skladb v rokopisih Pavla Šivica.
Starejši skladatelji so se bolj posvetili temu, kakšno besedilo so uglasbili, seveda pa to zahteva nenehno branje in raziskovanje poezije. Me je pa pred kratkim presenetil študent kompozicije, ki je skladal na poezijo neke iranske pesnice – to mi daje malo več upanja. Besedilo je prva stvar, ki da nadaljnjo inspiracijo.
Pred kratkim sta z Gaivo Bandzinaité nastopili v ciklu Predihano. Pravi status »cikla« sodobne glasbe uživa pri nas le še festival Slowind, kamor vas tudi redno vabijo, predvsem ko je treba odpeti najtežje skladbe.V ciklu Predihano sva interpretirali Lebiča, Ježa in Vinka Globokarja, vsi trije so imeli okrogle obletnice. Vesela sem tudi, da lahko redno sodelujem na festivalu Slowind, z njimi sem zaradi svojih afinitet do sodobne glasbe, nekaj pa verjetno tudi zaradi zahtevnosti repertoarja. Moja zadnja plošča, recimo, je sodobna, ne gre pa za neke zapletene glasbene strukture, s katerimi se na primer srečujem pri skladbah B. Furrerja, B. Langa, G. F. Haasa, ko pojem osmine tona, ali pa gredo notni zapisi še dlje, v cente tona in tudi v ritmično zelo zapletene strukture.
Sodobne notne zapise je verjetno težko brati: skladatelji že dolgo ne pišejo le not, ampak tudi rišejo krogce, križce, črte, si izmišljajo nove oznake. Kako se je treba lotiti prvih branj?To je res. Če samo pogledamo Sekvenco za solo glas Luciana Beria, je treba najprej razčleniti vse znake v partituri, nato pa je treba telo pripraviti do tega, da se bo pravočasno odzivalo. V tej skladbi ni samo glas, ki sodeluje – so tudi tleski, roka, ki gre pred usta, cmokanje z jezikom in še druge geste. In pri tem je potrebne malo več motorike, kot smo je pevci navajeni. Vedno so mi všeč izzivi.
Berievo Sekvenco sem že pela v Koncertnem ateljeju DSS, na festivalu Carintische Sommer pred dvema letoma, kjer sem pela še Globokarja in Vrhunčevo, sem jo pa tudi posnela in je na moji prejšnji plošči. V okviru letošnje Koncertne sezone akademije za glasbo, ko bodo izvedli vse Sekvence Luciana Beria, torej tudi za glas, bo nastopila moja študentka na magistrskem študiju Mojca Bitenc.
Kako se po vašem mnenju z glasom razume Globokar?Glas razume zelo podobno kot Berio, z njim eksperimentira, uporabi ga kot izpoved. In glas ima neverjetne možnosti: lahko kriči, kar Globokar zelo rad uporablja, ali pa sopeče diha, kar uporabljata oba z Beriem. Za Globokarja je glas instrument, ki ni nedotakljiv in ni treba, da lepo zveni. To mi je všeč, ker imam tudi sama rada svobodo, ki pa jo recimo lahko najdem tudi v stari glasbi. Rada se izražam na drugačen način: ne samo po notah, tudi skozi improvizacijo, od katere je odvisno, ali si za poslušalce prepričljiv ali ne. Zato se novi glasbi dostikrat godi krivica, ker glasbeniki ne stojijo za tem, kar izvajajo – in potem učinkuje banalno. Včasih moraš iti tudi prek sebe, ne sme ti biti nerodno.
Ali glas trpi zaradi tovrstnih eksperimentov?S takšnimi pevskimi izjemami si ne kvariš glasu, če imaš dobro vokalno tehniko. Še nikoli nisem bila hripava po izvedbi Beria, Globokarja ali česar koli modernega. Današnji komponisti se ne ozirajo več na obseg soprana ali mezzosoprana, kot izvajalec novega moraš preprosto imeti zelo velik obseg. Skladateljem je pomemben izraz in hvala bogu, da podirajo te meje.
Bili ste na nedavni izvedbi Globokarjeve kantate Exil št. 3 v Münchnu. Za solistko sopranistko je menda napisal izredne višine?Tam sem bila s soprogom in osemletnim sinom, ki je koncert komentiral z besedami: »Končno ste me peljali na dober koncert!« (Smeh.) Sopranistka, finska pevka Piia Komsi, je imela kakšnih pet res »špic« tonov, vendar je bila odlična in zelo izrazna. Kar me je pretreslo, so bila besedila, ki jih je Globokar izbral na temo eksila, ter dejstvo, da skladbo konča z lepo melodijo s slovenskim tradicionalnim priokusom. Navdušila me je tudi odlično zamišljena vloga zbora in njihova izvedba. Veliko Globokarjevih skladb sem že slišala po svetu, ampak ta skladba je bila še posebno pretresljiva: kot nekakšna krona njegovih razmišljanj o emigrantih. Ni bilo toliko glomazne zvočnosti, ki sem je bila doslej vajena pri njem, bila je mnogo bolj ponotranjena.
Kakšen je vaš odnos do dela z mladimi?Niti mislila si nisem, da mi bo poučevanje v takšno veselje. Ni samo petje tisto, kar učiš, učiš tudi življenje in kot pevski pedagog moraš biti dober psiholog; vsak je drugačen, vsak je po svoje občutljiva duša. Velikokrat prepoznavam sebe v svojih študentkah in natančno vidim, kaj jim manjka in kaj sem sama leta in leta spoznavala, iskala. In potem me veseli, če jim lahko to pot olajšam. Gre za nekakšno popotovanje z vsakim študentom posebej.
Morda jih prepričam, da je tudi nova glasba dobra, zanimiva. Interes do nove glasbe se nedvomno veča. Niti ne gre za to, ali imaš ta interes ali ga nimaš, nekdo ti to mora predstaviti, sicer niti ne veš, da obstaja. Mene je profesor Karl-Ernst Hoffman v Gradcu seznanil s slovenskimi samospevi, on mi je v resnici odprl to pot v novo glasbo.
