Ko so se po drugi svetovni vojni nekoliko uredile politične razmere glede meje z Italijo, se je začela razvijati tudi luka v Kopru. Za velike investicije je bilo treba denar in soglasje dobiti v Beogradu. Ker to ni bilo mogoče, se je tedanji politični vrh na pobudo direktorja luke odločil, da bodo gradili industrijski tir z odcepom od istrske železnice pri Prešnici. Glavni projektant je imel številne omejitve: zelo težaven teren z veliko višinsko razliko (čez kraški rob), omejena finančna sredstva, tehnično slabo opremljeno gradbeništvo. Projekt je izvedel podobno, kot so to naredili za obvoz, ko je bil borovniški železniški viadukt po bombardiranju uničen. Železniško progo je speljal po kraškem robu (Dol pri Hrastovljah), tam pa za 180 stopinj zasukal progo proti Hrastovljam. Niso se mogli povsem izogniti predorom in zgradili so dva (dolžine 200 in 600 metrov). S financami so tudi tedaj imeli težave in zato je bila investicija izvedena z zamudo. Odprli so jo decembra 1967. Kasneje so progo elektrificirali.
V sedanji situaciji splošni položaj ni kaj dosti drugačen, kot je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Sedaj nimamo Beograda, ampak Bruselj in nepremostljive težave z denarjem. Pa so to projektanti upoštevali? Menim, da ne! Država, ki je lastnica železnic, bi se morala težav lotiti podobno, kot so jih reševali pred več kot petdesetimi leti. Ker je Koper končna in ne prehodna železniška postaja, najbrž odpadejo zahteve za kakšne visoke hitrosti vlakov. Prav zaradi tega je popolnoma jasno, da sedanja projektna zasnova, kljub že potrošenim številnim milijonom, v nobenem pogledu ni sprejemljiva. Se pa zdi, da so nekateri zakulisni igralci naredili vse, da ne bi bile javnosti predstavljene druge variante, predvsem dve: gradnja drugega tira ob sedanji progi in dvotirna povezava z železniško progo Trst–Ljubljana pri Trstu. Ali so varianti sploh obdelali?
Pa še nekaj. Posredniki, lobisti se kar tresejo, da bi se država končno le odločila za prodajo našega edinega pristanišča. Pa bi prodaja dala izkupiček v višini 1,4 milijarde evrov? Provizije in svetovanja so in še bodo prinesli nekaj bogastva nekaterim posameznikom, politiki bi pa poglobili svoja prepričanja, da je država slab gospodar. To je pri naših vladah, ki predstavljajo s parlamentom lastnika, res, ni pa res, če pogledamo odgovornost za nazaj v grozni socializem. Tedanji izvršni sveti so bili neprimerno bolj odgovorni in tudi pošteni do državljanov.
Kakšen sklep je sedaj sprejela vlada? Takšnega, ki kaže, da bi se rada izognila vsaki odgovornosti in da bi bila sama še naprej etična in moralna. Kot kažejo njena dejanja in odločitve, je pa nespodobna ali celo – nesposobna!
Franci Gerbec, Kremenica